Zdravnik za očesne bolezni Rand Paul je šele leta 2010 kandidiral za prvo politično funkcijo. Takoj je meril visoko in presenetljivo zmagal v tekmi za senatorja iz Kentuckyja. Pet let kasneje pa meri še višje. Najvišje, pravzaprav. V torek je v Louisvillu uradno oznanil predsedniško kandidaturo. V boj za Belo hišo se podaja z namenom, da »vrnemo državo Američanom in ji povrnemo načela svobode in omejenih pristojnosti zvezne vlade«.
Veliko stavi na mlade
Dvainpetdesetletni Paul je po teksaškem senatorju Tedu Cruzu drugi vidnejši republikanec, ki je napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah prihodnje leto (med demokrati še nihče). Širši javnosti je morda najbolj znan zaradi svojega očeta, bivšega kongresnika Rona Paula, ki se je za Belo hišo potegoval trikrat. Enkrat je bil kandidat libertarne stranke, dvakrat se je potegoval za republikansko nominacijo (2008, 2012). Vselej je prepričljivo izgubil, čeprav je bil v nekaterih zveznih državah na zadnjih volitvah relativno močan. V teh kampanjah se je izpostavil kot zagovornik libertarnih načel in kot politik, ki se je postavil po robu prevladujoči struji v stranki. Tako na koncu ni hotel podpreti republikanskih predsedniških kandidatov, Johna McCaina in Mitta Romneyja, rekoč, da nista prav nič drugačna od Baracka Obame, proti kateremu sta kandidirala, saj da noben od njih Ameriki ne bo prinesel resničnih sprememb.
Rand Paul je od očeta nekoliko drugačen. Deloma zagovarja načela libertarcev, deloma ima klasične konservativne poglede (nasprotuje splavu in istospolnim porokam). Nagovarjati pa skuša tudi tiste na drugem političnem polu in tu stavi predvsem na mlade. Pravi denimo, da imata gibanje čajank, ki ga je vzelo za svojega, in gibanje Occupy proti družbeni in ekonomski neenakosti skupne točke, saj sta bili obe proti temu, da se z davkoplačevalskim denarjem rešuje Wall Street.
V Belo hišo bi šel tako kot Obama
Čeprav manj kot njegov oče, bo zaradi nekaterih pogledov tako nedvomno navzkriž z glavno linijo republikancev. Obljublja denimo, da bo prvi dan predsedovanja prepovedal obveščevalnim službam zbirati podatke o komunikacijah Američanov, in tu spet nagovarja tudi mlade (»vlada se nima kaj vtikati v to, kaj počnete s svojimi mobilnimi telefoni«). Nasprotuje obstoječim ostrim kaznim za manjša kazniva dejanja, ki so povezana z drogo, in ni naklonjen vojaškim posredovanjem v tujini (tu je svojo politiko sicer nekoliko omilil). Z zakonom bi zahteval uravnotežen proračun. Posebej zanimiv (in tudi kritiziran) je del njegovega ekonomskega načrta, ki predvideva vzpostavitev con ekonomske svobode. Ustanovil bi jih v gospodarsko opustošenih območjih, kakršno je Detroit, tam pa bi razglasili skoraj popolno podjetniško svobodo z bistveno nižjimi davki za podjetja in zaposlene ter tam odpravil davek na dohodek iz kapitala.
Pot Randa Paula spominja na Obamovo, ki se je v predsedniško tekmo podal takoj med prvim senatorskim mandatom, pač v skladu z nepisanim pravilom, da daljši staž v kongresu zmanjšuje možnosti za predsedniški položaj (zadnji, ki je pred Obamo prišel v Belo hišo neposredno iz senata, je bil John Kennedy). Relativno kratek senatorski staž Paulu tudi omogoča, da se predstavlja kot nekdo, ki ni del nepriljubljenega Washingtona. Navsezadnje se njegov predvolilni slogan glasi: Porazimo washingtonsko mašinerijo, sprostimo ameriške sanje.
