Potem ko se je ljubljanska univerza po objavi dodatnih prejemkov rednih profesorjev na Supervizorju zavila v molk, je včeraj vendarle sklicala tiskovno konferenco in pokazala, da je zadevo vzela resno. V Zbornični dvorani so se poleg rektorja dr. Ivana Svetlika in predstavnikov upravnega odbora zbrali tudi vsi dekani fakultet in akademij.
»Glavna šibka točka, ki smo jo zaznali že pred objavami na Supervizorju, iskanje ustrezne rešitve pa zapisali tudi v letni program dela, je pomanjkanje jasnega dogovora o delitvi sredstev, ki jih fakultete pridobijo na trgu,« je poudaril Svetlik in dodal, da so imenovali delovno skupino, ki bo pripravila predlog rešitve. Tudi glede vprašanj dela rednih profesorjev v okviru lastnih s. p., podjetij in kakršnih koli drugih dodatnih obremenitev.
Na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju ustrezno razmerje delitve oziroma kolikšen delež bi moral prejeti redni profesor, Svetlik ni odgovoril neposredno. Izpostavil je razliko med državami, kjer imajo redni profesorji visoke osnovne plače in možnost zgolj manjših dodatnih honorarjev, in tistimi, kjer so razmeroma visoki honorarji način »popravljanja« nizke plače. »Vsekakor morajo obstajati določene omejitve; v Nemčiji denimo obstaja zgornja meja dohodkov, ki jih lahko posamezni profesor dobi na mesec. Večina denarja mora biti vsekakor usmerjena v razvoj fakultete. In pri nas je tako že zdaj,« je zagotovil Svetlik.
Vsi profesorji vsak dan predavajo in raziskujejo
Podatki, ki so nam jih poslale nekatere fakultete, nedvoumno kažejo, da enotnih pravil ni. Delež sredstev, ustvarjenih na trgu, ki jih prejme fakulteta za »pokrivanje splošnih stroškov poslovanja«, se giblje med 8 in 30 odstotkov. S preostankom fakultete, denimo biotehniška, pokrivajo »stroške materiala, dela redno zaposlenih pri projektu, nakup raziskovalne opreme, ki se uporablja tudi za pedagoško delo, potne stroške pri projektu ter avtorske in podjemne pogodbe«. Na vprašanje, kolikšen delež je namenjen za avtorske in podjemne pogodbe, nismo dobili odgovora, saj tega očitno določajo ob vsakem projektu posebej.
Fakultete smo tudi povprašali, kako zagotavljajo, da omenjenega dodatnega dela, za katero redno zaposleni prejemajo dodatne honorarje, ti ne opravljajo v svojem rednem delovnem času, in kako poteka preverjanje. Precej začudenja namreč zbujajo nekateri redni profesorji, ki so ob 100-odstotni zaposlitvi dodatno pedagoško in raziskovalno obremenjeni, poleg tega pa so med prejemniki najvišjih honorarjev za dodatno delo v sklopu fakultete. Pristojni so nam tako rekoč v en glas odgovorili, da se izpolnjevanje obveznosti rednih profesorjev preverja z izpolnjevanjem urnikov, časovnih načrtov in poročil, pa tudi skozi ocene in pisna stališča študentov. A vendarle je pomenljivo dejstvo, da nobena od fakultet ne pomni, da bi kateri od rednih profesorjev v preteklosti kršil svoje predpisane raziskovalne in pedagoške obveznosti.
Znanstvena odličnost se ne prekriva s honorarji
Svetlik sicer dodaja, da je pri merjenju rednih obveznosti ključnega pomena tudi objava znanstvenih prispevkov v uglednih revijah. A ta kriterij se lahko kaj hitro izkaže kot problematičen. Več znanih profesorjev, med njimi nekdanji dekan filozofske fakultete dr. Božidar Jezernik, namreč opozarja, da med prejemniki najvišjih dodatnih honorarjev ni tistih, ki izkazujejo največjo znanstveno odličnost. Nasprotno, njihovi znanstveni dosežki so pogosto na ravni nekaterih njihovih precej mlajših kolegov brez uglednih nazivov. »Zdi se, da bi bila najbolj optimalna rešitev preprost dvig praga za zaposlitev na neko delovno mesto oziroma za izvolitev v naziv, tako da bi bili profesorji polno zaposleni z raziskovanjem in objavljanjem člankov, in to ne v nekih tretjerazrednih publikacijah, ampak tistih najuglednejših,« predlaga dr. Jezernik.
Profesor je prepričan, da vsaj nekateri med prejemniki najvišjih honorarjev, ki jih je izpostavil Supervizor, poleg rednih obveznosti niso mogli opraviti še toliko ur, ki bi upravičile višino honorarjev. »Dodatki za delo pri kakršnih koli projektih in na izrednem študiju so namreč izračunani glede na dodatno število opravljenih ur – in matematika se tukaj ne izide.« Da so nekatere vsote sumljive, se očitno (končno) strinja tudi vodstvo univerze, saj je Svetlik včeraj napovedal notranji nadzor na fakultetah z »ekstremnimi honorarji«.
Nepravilnosti že ugotovljene
Nepravilnosti v zvezi s podjemnimi in avtorskimi pogodbami na fakultetah je sicer v svojih minulih revizijah ugotovilo tudi računsko sodišče, ki ga vodi Tomaž Vesel. Pri pregledu nekaterih ljubljanskih fakultet so ugotovili denimo previsoke izplačane stimulacije iz naslova storitev na trgu, več ur plačanega pedagoškega dela, kot ga predpisuje zakon, sklepanje avtorskih in podjemnih pogodb za dela, ki bi morala biti opravljena v okviru rednega delovnega razmerja, izplačevanje honorarjev brez odobritve predstojnika katedre in odgovornega prodekana.
Po naših informacijah so na marsikaterem oddelku izplačevali avtorske honorarje tudi za objave znanstvenih člankov, pri čemer je bila višina prejemka odvisna od ugleda znanstvene revije, v kateri je bil ta objavljen. Honorar je prejel prvopodpisani, torej običajno vodja oddelka, ki pa ni nujno tudi največ prispeval k nastanku članka. Čeprav gre za neprimerljivo nižje zneske od teh, ki jih je naplavil Supervizor, pa se vseeno postavlja vprašanje, ali ne bi moralo biti objavljanje znanstvenih člankov redna obveznost raziskovalcev in profesorjev. Naši sogovorniki tudi opozarjajo, da je v tujini takšna praksa zelo neobičajna.
Na nekaterih fakultetah so bili zneski nižji, drugje višji, a honorarje so si izplačevali povsod, in interesa, da bi se to spremenilo, v resnici ni bilo, opozarja Jezernik. »Visoki honorarji so zagotovo prinesli tudi politični mir, saj profesorji ob rezanju proračunskih sredstev za visoko šolstvo niso tako ostro protestirali, kot bi sicer.« Po njegovem mnenju je k takšni situaciji pomembno prispevalo aktualno družbeno ozračje, v katerem je bolj kot znanje cenjeno to, da se »znajdeš«.
