Industrija sladkorja je že od srede 20. stoletja vedela, da sladkor škodi zobem, zato je v 60. in 70. letih financirala alternativne študije, ki naj bi preprečile zmanjšanje njegove potrošnje. To je ugotovila skupina strokovnjakov z univerze California v San Franciscu, ki je svoja dognanja podprla z objavo sinteze dokumentov. Zdaj lahko sladkorno industrijo doleti nekaj podobnega, kot je pred leti tobačno. Ta je morala objaviti na milijone dokumentov, ki so dokazovali, da je več kot pol stoletja prikrivala škodljivost cigaret.
Leta 1967 so se ameriške oblasti odločile, da bodo v desetih letih odpravile zobni karies, pri čemer so se opirale na znanstvene študije, tudi na delo mikrobiologa Roberta Fitzgeralda, ki je dokazal vlogo baterije Streptococcus mutans pri napadu na zobe. Omenjeni znanstvenik je tudi dokazal, da množenje bakterije bistveno pospešuje običajni beli sladkor. Zdravstvene oblasti so zato nameravale spremeniti prehrambne navade otrok, industrija sladkorja pa je kot protinapad skrivaj spodbudila vrsto študij o posebnih encimih, ki naj bi preprečevali karies, in o možnostih razvoja cepiva, a ne ene ne druge pozneje niso prinesle rezultatov. Predvsem je financirala študije, ki so kazale, da se ne splača zmanjšati porabe sladkorja.
Leta 1969 so ameriške oblasti za boj proti kariesu organizirale sestanek vodilnih strokovnjakov, med katerimi ni bilo Roberta Fitzgeralda, kar najbrž ni naključje. Člani strokovne komisije pa so nepričakovano podprli večino predlogov industrije sladkorja, tudi to, da se poraba sladkorja ne omeji. Mogoče je, da so strokovnjake podkupili. Tako se šele v zadnjih letih ameriške zdravstvene oblasti tudi zaradi drugih razlogov, zlasti velike epidemije debelosti in sladkorne bolezni med Američani ter pogostih srčno-žilnih obolenj, zavzemajo za omejitev uživanja sladkorja, sladkanih jedi in pijač.
Sladkor je tako še en primer, ki kaže, da je industrija pripravljena na vse mogoče načine braniti svoje interese in ohranjati dobičke, čeprav s tem škoduje zdravju ljudi. Naj gre za cigarete, sladkor ali toplo gredo, industrija ustvari dvom o znanstvenih dejstvih tako, da financira raziskave v nasprotno smer.
Pretkana prehrambna industrija
Že pred dvema letoma je ugledna revija Lancet ugotovila, da veliki proizvajalci prehrambnih izdelkov sistematično spodkopavajo zdravstveno politiko in so v tem podobni tobačni industriji. Z velikimi proizvajalci hrane se tudi ni mogoče pogajati o najvišji dovoljeni količini soli, maščob in sladkorja. »Če jih pozivamo k odgovornosti, je to tako, kot če bi vlomilcu naročili, naj v vratih naredi ključavnico,« je dejal Avstralec Ron Moodie, eden od avtorjev študije.
Avtorji študije v Lancetu navajajo dokumente zaupne narave, ki potrjujejo to, kar kritiki živilske industrije trdijo že več let. Veliki proizvajalci prehrambnih izdelkov namreč financirajo raziskave, katerih rezultati so po Lancetu od štiri- do osemkrat bolj v interesu prehrambne industrije kot raziskave, ki se financirajo iz drugih virov.
Preveč naklonjena naj bi ji bila tudi Evropska agencija za varnost hrane (Efsa). Predvsem se pogosto dogaja, da znanstveniki iz te agencije in podobnih nacionalnih institucij prestopajo v prehrambno industrijo in obrnjeno.
Živilska industrija poskuša odvrniti kritike tudi tako, da spodbuja športna tekmovanja in zdrav način življenja. Tako Coca-Cola, McDonald's in proizvajalec sladkarij Ferrero v Nemčiji v okviru platforme Zdrava prehrana in gibanje skupaj podpirajo zdrav način življenja otrok. Takšno strategijo, s katero se poskuša živilska industrija prikazati drugačna, kot je v resnici, so v Lancetu kritizirali kot hipokrizijo. Avtorji študije menijo, da bi bilo mogoče ustaviti naraščanje števila primerov nenalezljivih bolezni le tako, da bi zakonsko ostreje regulirali delovanje teh koncernov. Poleg tega bi bilo treba javnost pogosteje obveščati o načinu njihovega delovanja.
Triki tobačne industrije
Pri oglaševalskih trikih, lobiranju in usmerjanju znanstvenih raziskav prehrambna industrija vsekakor bolj ali manj sledi zgledu tobačne. Spomnimo, da so se voditelji tobačne industrije na tajnem srečanju leta 1953, ko so znanstveniki na miših dokazali kancerogenost cigaret, odločili, da se bodo proti tem izsledkom znanosti borili z množičnim podkupovanjem znanstvenikov. Nekateri ta sestanek označujejo celo kot organizacijo največje morije v zgodovini, saj je v naslednjega pol stoletja zaradi kajenja prezgodaj umrlo več sto milijonov ljudi. Tobačna industrija si je tedaj zagotovila prihodnost tudi tako, da je mladim v hollywoodskih filmih, ki jih je obvladovala, cigarete prikazovala kot način osvobajanja. Leta 2000 pa je Svetovna zdravstvena organizacija dokazala, da se je tobačna industrija prek podkupljenih znanstvenikov več desetletij infiltrirala v njene vrste.
