Tudi v zadnjem tednu, ko je državni zbor potrdil novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in je vajeti nabiranja podpisov za referendum prevzela kar slovenska Rimskokatoliška cerkev, je bilo veliko takih, ki so se sklicevali na Biblijo.
Drugi »zimzeleni« argument, ki se pojavi vsakič, ko je govor o homoseksualnosti, je, da ta ni »naravna«. Če zanemarimo dejstvo, da o »naravnosti« govorijo ljudje, katerih vera temelji med drugim na »transsubstanciaciji«, torej, da se majhen okrogel nekvašen kruhek, ki ga med obredom prejme v usta vernik, spremeni v telo človeka/boga, ki je umrl (in vstal od mrtvih) pred 2000 leti, to enostavno ni res. V naravi homoseksualnost najdemo pri vsaj 1500 živalskih vrstah, res pa je, da najdemo homofobijo le pri eni – človeku.
Odločili so se predstaviti tudi »znanstvene« zadržke, ki jih je podal vidni član SDS France Cukjati. Ob poudarjanju »naravnosti« dveh spolov je povedal: »Genetika pa dobro ve, da je vsaka vaša celica ali moška ali ženska. Vse celice v človeku so ali moške ali ženske.« Vprašanje ostaja, kako lahko znanstveno povsem netočno trditev izreče človek, ki je končal študij medicine, in kaj je pravzaprav slabše – to, da v svoje besede zares verjame, ali da za dosego političnega cilja namerno zavaja ljudi?
Postavlja se vprašanje, ali zagreti nasprotniki zakonske novele sploh vedo, o čem je govor. Na dan sprejemanja novele zakona je bilo na transparentih pred parlamentom moč videti napise »Otrok ne damo« in »Nočem biti starš, hočem biti mama«. Nemara je protestnike nekdo prestrašil, da jim bodo homoseksualci pobrali otroke, če bo novela sprejeta, odrasli pa bodo morali kar vsi stopiti v istospolne zakone. To me spomni na staro gospo, ki je pred leti, ko so jo vprašali, če bi šli v Nato in EU, odgovorila, da raje ne bi šla nikamor, saj ima moža pokopanega v Sloveniji.
Tovrsten razmislek seveda ni lasten vsem kristjanom, saj nekateri vendarle bolj prisegajo na Jezusov nauk širjenja »ljubezni in strpnosti«. Za zagovornike dobesednega branja Biblije lahko tudi krilatico »bolj papeški od papeža« uporabimo dobesedno. Aktualni papež Frančišek sicer ne spreminja uradnega odnosa Cerkve do družine, a način, kako o tem govori, je vsekakor precej drugačen: »Če je človek gej in išče Boga ter je dobrega srca, kdo sem jaz, da bi ga sodil?« Slovenski duhovnik Janez Turinek pa, za primerjavo, pravi: »Rajši imam očeta, ki je zapornik, brezdomec, alkoholik, kriminalec, narkoman ..., kot da bi bil gej.«
No, ampak dosti o predstavnikih institucije, ki se zavzema, da bi bila ločena od države … samo takrat, ko gre za davke. Levji delež krivde, da pravice istospolnih parov še niso izenačene, leži drugje.
Najprej je tu ustavno sodišče, ki je enkrat že dovolilo, da večina odloča o pravicah manjšine. Drugo je stališče na prvi pogled liberalnih posameznikov, ki »so itak, vsekakor, seveda za človekove pravice, ampak…«. Lep primer tega je vladajoča SMC, ki je morala od evropskih liberalcev dobiti poduk, da »liberalnost« ne pomeni čakanja na »družbeni konsenz«, ampak da je treba pri človekovih pravicah zavzeti stališče. Še en primer istega je zdaj predsednik, nekdaj premier Pahor, ki se je kar se le da malo izpostavljal v zvezi s takratnim družinskim zakonikom, da se ga ja ne bi kaj »prijelo« in da ja ne bi »delil ljudi«. Potem so tu tisti, ki so proti spremembam, ker jih »skrbi, da bi otroke, posvojene s strani istospolnega para, okolica šikanirala«. Seveda je bolj problematično, če takšnega otroka potem zafrkavaš z nestrpnimi predsodki, ki prihajajo iz ust »zaskrbljenih« predstavnikov Koalicije Za otroke gre, a tudi le »dobronamerna zaskrbljenost« ljudi, ki se do takih otrok vedejo kakorkoli drugače kot do ostalih, predsodke dejansko le reproducira.
Na koncu so tu še »po srcu levičarji«, ki so seveda tudi za izenačitev pravic, ampak … »dajmo najprej odpraviti revščino in se potem ukvarjajmo z ostalimi človekovimi pravicami«. A če sledimo tej logiki, lahko vedno najdemo koga, ki bi v tem trenutku nujno rabil ekonomsko pomoč. Tako lahko, grobo rečeno, damo celoten državni proračun za osirotelega otroškega šepavega slepca z neozdravljivo boleznijo dihal in psom, komaj rešenim pasjih borb, pa je to vse, kar se tiče političnih dolžnosti v zvezi s človekovimi pravicami.
Torej, celotna skupina »svobodomiselnih, ampak... ljudi«, ki ob zadnjem referendumu ni šla na volišče, je za neenake pravice istospolnih parov, prav tako pa tudi za dolgotrajno ukvarjanje s tem vprašanjem, kriva vsaj toliko kot najbolj dobesedni interpreti Biblije in najbolj neomajni homofobi.
