Mahnič: Na račun tega sklepa se te dejavnosti niso ukinile. Zdaj že bivša ministrica se je pač odločila, da finančnih sredstev za te dejavnosti ne zagotovi. Sklep ustavnega sodišča pozdravljam, saj sam podpiram kompetitivnost in konkurenco, zato je prav, da imajo mladi možnost izbire, ali se bodo izobraževali v javnih ali zasebnih ustanovah.
Kordiš: Gre za dva različna problema, ki pa sta zlezla iz istega ideološkega legla. Ukinitev sofinanciranja dejavnosti javnih osnovnih šol se je zgodila neodvisno od financiranja zasebnikov. A tako enemu kot drugemu je treba pristriči peruti: rezi v javno šolstvo so nesprejemljivi, prav tako je nesprejemljivo javno financiranje zasebnega šolstva. Osebno pa zasebnemu šolstvu sploh odrekam pravico do obstoja. Ne služi javnemu interesu, ampak nekemu ločenemu, posebnemu interesu. To je bodisi dobiček bodisi ideologija, pri nas največkrat za tem tiči kler.
Podpirate volilno pravico pri 16 letih? Kako bi takšna odločitev vplivala na politična razmerja?Mahnič: Rezultat volitev se bistveno ne bi spremenil. Na del te populacije bi se preslikal trenutni rezultat volitev, saj bi volili tako, kot volijo starši, drugi del pa bi po mojem mnenju volil izrazito populistične stranke, kot je recimo Združena levica, ki javnosti plasira všečne, vendar nerealne obljube. Pred uveljavitvijo volilne pravice pri 16 letih bi morali spremeniti izobraževalni sistem tako, da bi mlade vsaj osnovno politično in ekonomsko izobrazil.
Kordiš: Problem participacije mladih ni formalno nižanje starosti za volilno pravico. Problem je v sistemu, ki zoperstavlja enega človeka proti drugemu za drobtinice na trgu, ljudi vleče vsaksebi, jih potiska v osamo in vsiljuje tržne odnose v vse oblike medčloveške interakcije. Če želimo spodbuditi participacijo, tega ne bomo storili z abotnimi programi za 'spodbujanje', ampak z odpravo izkoriščevalskih in brezperspektivnih razmer, v katere so mladi danes prisiljeni.
Kako bo sprememba zakona o študentskem delu vplivala na delodajalce ter zaposlene glede na to, da to pri mnogih delih pomeni zvišanje urne postavke?Kordiš: Če na študentsko delo vežemo nadvse potrebne pravice iz dela, to pomeni zmanjševanje konkurenčnosti, manj delovnih mest za študente in padec urne postavke. In točno to se je že zgodilo. Po drugi strani pa študentje študentsko delo krvavo potrebujejo, da sploh lahko študirajo. Nekateri celo pomagajo pri vzdrževanju svojih družin! Edini odgovor na to temo je lahko le štipendije vsem, ki jih potrebujejo, in to dovolj visoke.
Mahnič: V SDS smo ob sprejemanju zakona predlagali, da se del finančnih sredstev, ki jih iz naslova koncesijske dajatve prejmejo ŠOS in študentski servisi, nameni za štipendije oziroma plačana pripravništva. Žal naš predlog ni bil sprejet. Poznam številne mlade, ki se jim je zaradi novega zakona zaslužek znižal. V praksi prihaja do tega, da delajo enako kot prej za manj denarja. Žal pa vse prepogosto študentsko delo služi kot socialni korektiv študentom, namesto kot priložnost za pridobivanje določenih izkušenj.
Kako bo privatizacija vplivala na delovna mesta za mlade?Kordiš: Slabo. Zasebni lastnik in podjetje, ki zasleduje tržne smotre, imata samo en cilj: maksimizacijo profita. Družbeni cilji, kot sta razvoj in delovna mesta, za take ne obstajajo, obstaja samo akumulacija kapitala v konkurenčni dirki na trgu. Zato privatizacija pomeni ukinjanje razvoja, stekanje dobičkov v žepe zasebnih lastnikov in v tujino, na koncu pa tudi izgubo delovnih mest.
Mahnič: Pozitivno. Pri nas težko govorimo o prostem trgu, saj se pozna močna vloga države, številne birokratske ovire, ki favorizirajo državna podjetja in vmešavanje politike v gospodarstvo. Kvalitetno in odgovorno upravljanje podjetij je možno samo prek privatne lastnine. Je pa po drugi strani zanimivo, kdo nasprotuje privatizaciji – predstavniki leve politične opcije, ki so vseskozi imeli od državnih podjetji največ, v nekaterih celo finančno samopostrežbo.
Koliko je zavzemanje za mlade prisotno v parlamentu?Mahnič: Sam delujem v korist mladih. V podmladku SDS smo pripravili predlog zakona o plačanem pripravništvu, ki ukinja volonterska pripravništva in ki je bil v prvem branju tudi sprejet. Sam to štejem za velik uspeh. Žal pa državni zbor vseh ukrepov ne sprejme v korist mladih.
Kordiš: Bolj pomembno je vprašanje, kako se politične stranke za mlade zavzemajo. Z izjemo Združene levice vsi akterji problem brezposelnosti mladih vidijo kot čisto poseben fenomen, zato ga naslavljajo z različnimi usposabljanji in subvencijami kapitalu, da ta ponudi delovna mesta, nekateri pa bi z izgovorom brezposelnosti mladih sesekljali še šolstvo. A v resnici je problem brezposelnost kot taka.
Ali menite, da Zoisove štipendije glede na višino državnih sploh še predstavljajo motivacijo dijakom oziroma študentom?Mahnič: Ne samo to, da je štipendij premalo in da so prenizke. Pri Zoisovih vidim problem tudi v tem, da so namenjene nadarjenim, nadarjenost pa se meri le skozi ocene. Tako imamo odličnjaka, ki dobiva štipendijo, vendar študira zgodovino in bo težko dobil službo. Na drugi strani pa imamo primer nekoga, ki se komaj prebije skozi srednjo šolo, nima štipendije, potem pa odpre svoje podjetje in kasneje zaposluje tudi druge. Poleg cenzusa in drugih sprememb bi morali storiti tudi kaj na tem področju.
Kordiš: Dandanašnji študentu motivacijo predstavlja vsak dohodek. A žal je ta stimulus postavljen na glavo. Študentje niso motivirani za štipendije zaradi njihovih višin, ne nazadnje so zneski smešno nizki. Motivirani so zato, ker jih njihov socialni položaj stiska v kot in krvavo potrebujejo vsak evro. Razmerje med Zoisovimi in državnimi štipendijami v takih razmerah igra skoraj zanemarljivo vlogo.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
