Medtem v sedanjem začasnem skladišču znotraj elektrarne vse bolj zmanjkuje prostora za nove količine odpadkov, ki jih tja vsak mesec v povprečju odložijo približno dva kubična metra, v času remonta pa nekajkrat več. Ker bo prostora zmanjkalo precej prej, preden bo zgrajeno trajno odlagališče, se v jedrski elektrarni za premostitev stiske lotevajo gradnje dodatnih prostorov. Poleg tega s postopki stiskanja že nekaj let skrbijo za dodatno zmanjšanje prostornine paketov z ožarčenimi tkaninami, plastiko, pločevinami, kabli in drugim. Od leta 1998 pri zunanjem izvajalcu sežigajo gorljive snovi, s čimer dosežejo tudi do 20-kratno zmanjšanje njihove prostornine, prostornino kovinskih odpadkov pa zmanjšujejo z njihovim taljenjem.
Hrvaška se še ni izrekla
Čeprav naj bi trajno odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov zaživelo leta 2020, se v zvezi z njim še vedno pojavlja vrsta vprašanj. Iz obstoječe projektne dokumentacije je očitno, da bo namenjeno samo slovenski polovici odpadkov, medtem ko naj bi Hrvaška kot solastnica polovice elektrarne za svoj del poskrbela sama. Tudi velik del strokovne javnosti meni, da bi bilo najbolj gospodarno za odpadke obeh držav poskrbeti na isti lokaciji. V nekaterih medijih je bilo nedavno mogoče zaslediti podatek, da se je hrvaška pri reševanju tega vprašanja odločila za lastno, menda cenejšo pot, in da ni zainteresirana za sodelovanje v slovenskem projektu.
»Po naših informacijah Hrvaška načrtuje gradnjo začasnega skladišča za svoje institucionalne radioaktivne odpadke iz raziskav, medicine ter podobno in torej ni govora o gradnji končnega odlagališča krških odpadkov. Meddržavna pogodba obe državi zavezuje, da se skušata dogovoriti o njihovem skupnem odlaganju in da poskrbita tudi za pokritje stroškov. Šele če takšnega dogovora ni mogoče doseči, pogodba predvideva, da se to vprašanje rešuje ločeno,« pojasnjuje Darisova in dodaja, da so v agenciji prepričani, da je glede na majhen obseg jedrskega programa (ena jedrska elektrarna v skupnem lastništvu) in zaradi visokih fiksnih stroškov odlaganja skupna rešitev odlaganja radioaktivnih odpadkov za obe državi varnejša in cenejša možnost.
Nad ali pod zemljo?
Pred šestimi leti sprejeta odločitev za različico z globoko vkopanimi silosi je danes predmet polemik, ali ne bi bilo glede na velike količine podtalnice ter potresno precej nestabilno območje bolje graditi površinsko različico odlagališča. »Kot član lokalnega partnerstva sem si imel priložnost ogledati odlagališča na Madžarskem ter v Franciji in nikjer nisem videl, da bi na ravnini gradili podzemne silose. Poleg tega so tam odlagališča od naselij oddaljena vsaj 20 kilometrov. Pri nas pa gradijo še hidroelektrarno Brežice, kar bo privedlo do dviga podtalnice. Obstaja nevarnost, da bo ta pronicala v odlagališče, sodi se bodo razkrajali, radioaktivne snovi pa bodo tako odtekale v podtalnico, iz katere se napajajo vodovodi Brežic in Zagreba,« opozarja Roman Klinec iz Spodnje Libne, ki je upokojitev dočakal ravno v krški jedrski elektrarni. »Proti nuklearki tukajšnji prebivalci sicer nimamo nič, smo pa odločno proti podzemni različici odlagališča, za katerega lokalno partnerstvo ni dalo soglasja. Tu je mogoč tudi sodni spor, saj brez soglasja ne smejo graditi,« dodaja Klinec, ki opozarja tudi na neprimerne razmere, v katerih so se znašli elektrarni najbližji sosedje. »Tu v 1500-metrskem pasu okoli elektrarne ne smemo ničesar graditi. Še za izgradnjo kanalizacije, pločnikov in javne razsvetljave zaman prosimo že 17 let. Mamice si z otroki v vozičkih ne upajo na sprehod, kajti cesta Brežice–Krško je zelo prometna, pločnikov pa ni,« razkriva Klinec, ki pravi, da bi svojih 375 evrov neto individualne letne rente z veseljem vrnil občini v zameno za izgradnjo kanalizacije, in se jezi na občino, ki je po njegovem prebivalce Spodnje Libne pustila na cedilu.
Kam z izrabljenim gorivom?
Gradnji globoko pod površino vkopanih odlagalnih silosov nasprotujejo tudi v Zvezi ekoloških gibanj Slovenije. Predsednik Karel Lipič pravi, da ni sporna samo podzemna različica, temveč tudi sama izbrana lokacija, na napake v postopku izbire pa je v svojem revizijskem poročilu opozorilo tudi računsko sodišče.
»Prav neokusno je, kako so se tudi nekatere ugledne ustanove z ljubljanske in mariborske univerze, posebej FDV, prodale za prgišče evrov in javno predstavile mnenja, zaradi katerih bi same sebe morale zakopati globlje, kot to priporočajo za odpadke,« meni Lipič.
Še bolj kot nizko in srednje radioaktivni so potencialno nevarni visoko radioaktivni odpadki. V krški elektrarni izrabljene gorivne celice v obliki palic, napolnjenih s tako imenovanimi tabletkami oplemenitenega urana, hranijo v posebnih rešetkah v bazenu s hladilno vodo v bližini reaktorja. V rešetkasti strukturi je prostora za 1694 izrabljenih gorivnih elementov, konec lanskega leta se jih je tam nahajalo 1096. Ob vsakem remontu do 56 izrabljenih gorivnih elementov zamenjajo s svežimi. Na dlani je, da izrabljeno gorivo v bazenih ne bo moglo čakati neomejeno dolgo, saj se leto prenehanja delovanja jedrske elektrarne kljub podaljšanju obratovalne dobe nezadržno bliža, trajne rešitve, kako s temi nevarnimi predmeti ravnati v prihodnosti, pa v Sloveniji še nimamo.
»Predlagano je, da se zaradi zagotavljanja višje stopnje varnosti in zmanjševanja potencialnega vpliva na zdravje in okolje preide na kombiniran sistem skladiščenja, ki vključuje tudi suho skladiščenje, že do leta 2018. Tako se bo kombinirano skladiščenje nadaljevalo tudi po letu 2023 v podaljšani življenjski dobi NEK,« pojasnjuje Darisova in navaja, da niti ta način ne predstavlja končne rešitve problematike izrabljenega goriva in ostalih visoko radioaktivnih odpadkov.
Na agenciji pravijo, da so mogoče številne dolgoročne alternativne rešitve, ki jih že uporabljajo v drugih državah. Med drugim bo treba preučiti tudi možnosti dolgoročnega skladiščenja (v Evropi se največkrat omenja možnost gradnje regionalnih odlagališč) ter možnosti za predelavo, ločitev in pretvorbo izrabljenega goriva v novo (reciklirano) gorivo.
Po besedah Božidarja Krajnca, vodje inženiringa v NEK Krško, je suho skladiščenje, kjer so izrabljeni gorivni elementi hranjeni v posebnih nepredušnih vsebnikih in hlajeni z zrakom, v svetu preverjena in uveljavljena praksa, ki zagotavlja varovanje okolja. Trenutno je ta rešitev še v začetni fazi projektiranja in usklajevanja med lastniki.
