Test za psihopate, 3.

Toda nihče od njih ni skočil pokonci, oni so ne le za človečnost, ampak tudi za kritiko očitno preveč otopeli – oglasil pa se je sodnik dr. Boštjan Zalar, ki z ničimer od tega nima nič skupnega. Nasprotno, v zadnjih sedmih letih sem že večkrat javno zapisal, tudi v Dnevniku, da je zame on edini od vseh sodnikov na obeh stopnjah upravnega azilnega sodstva, ki si ne le res zasluži ime sodnik, ampak ga štejem za daleč najboljšega poznavalca azilnega prava v Sloveniji tudi zunaj sodniških vrst. In tisto, s čimer je v predzadnjem odstavku svojega članka pohvalil naše upravno sodišče (da velja v Evropi za primer dobre prakse in da ima zato svojega predstavnika v vseh evropskih sodniških združenjih in projektih z azilnega področja), velja v resnici samo zanj osebno in za nikogar drugega. Večina drugih v mojih očeh ne zasluži ranga ne višjega ne vrhovnega sodnika, nekateri najslabši pa sploh sodniške funkcije ne. Tudi o tem sem že pisal, tudi sodnemu svetu – doslej nikoli nobenega odgovora .

Zakaj je potem na Terškovo kritiko reagiral prav in samo Zalar (ali zaradi »cehovske« solidarnosti s kritiziranimi kolegi ali iz kakšnih drugih razlogov), raje ne bom ugibal – bom pa reagiral na tiste dele njegovega odziva na Terškovo kritiko, s katerimi se nikakor ne morem strinjati.

V prvi, drugi in šesti točki svojega odziva je bralce, ki te zapletene problematike ne poznajo, v bistvu skušal zavesti. Res je sicer, kar navaja v prvih dveh točkah, da je ista ali podobna stališča, ki jih Teršek kot pravilna podpira pri stališčih mlade pravnice Mojce Nadles, pravne zastopnice »somalijske deklice«, upravno sodišče kar v petih primerih (domnevam, da takrat, kadar je bil v senatu tudi Zalar) razvilo že leta 2013, dvajset mesecev pred sedanjo razsodbo ustavnega sodišča v zadevi somalijske deklice. Resnična je tudi navedba v šesti točki, da je v treh drugih primerih (od skupaj osmih) upravno sodišče zavzelo drugačno stališče (tisto, ki ga je ustavno sodišče zdaj razveljavilo), kar pa dr. Zalar pojasnjuje takole: »Vendar je treba poudariti, da je upravno sodišče v teh treh zadevah razumljivo sledilo pravnemu stališču vrhovnega sodišča, ki pa ni bilo arbitrarno.« Arbitrarno ali ne – vsekakor je bilo napačno, ker ga je ustavno sodišče zdaj razveljavilo.

Upravno sodišče torej pri stališčih, ki jih je najprej štelo za pravilna, ni vztrajalo, ampak se je v omenjenih treh primerih nato podredilo drugačnim, z ustavo neskladnim stališčem vrhovnega sodišča (tu še obrobna informacija za laične bralce, iz moje osebne izkušnje, ki govori o »kvaliteti« vrhovnosodnega razveljavljanja zlasti »Zalarjevih« sodb na upravnem sodišču: bila so leta, ko so bile na vrhovnem sodišču kar po vrsti dosledno razveljavljane vse prosilcem za azil ugodne sodbe upravnega sodišča). Laiki in tudi mnogi pravniki sicer mislijo, da nižje sodišče stališčem vrhovnega sodišča sploh ne sme ugovarjati in da se jim je dolžno podrediti, kar pa ni res. Res je le, da bo sodnik težko napredoval, če bi se upiral stališčem vrhovnega sodišča, zato je v praksi podrejanje stališčem višjih sodišč pravilo skoraj brez izjeme.

Prav, to človek seveda razume. A ko potem pride do javne kritike takih, z avtoriteto vrhovnega sodišča izsiljenih, vendar zgrešenih in z ustavo neskladnih stališč, se mi pa ne zdi prav korektno, da sodnik upravnega sodišča, ki se je tem neustavnim stališčem vrhovnega sodišča podredilo, upravičenemu kritiku takih stališč zdaj očita »zelo slabo poznavanje relevantnih dejstev, nerazumevanje pravnih razsežnosti spora« in zmotno sklepanje. Prav nič zmotno – čisto pravilno! V tej konkretni zadevi, o kateri je Teršek pisal, se je upravno sodišče napačnim stališčem vrhovnega sodišča namreč že podredilo – in v tem senatu je sedel tudi sodnik Zalar. Ali je vsaj on sam pri tem morda glasoval proti taki sodbi, žal ne moremo zvedeti, ker je v srednjeevropskih pravnih sistemih žal samo ustavnim sodnikom (pa še to ne povsod) dovoljeno povedati, da s sprejeto sodbo niso soglašali in zakaj ne. Tu obravnavani primer je nov, jasen znak, da bi bilo to zastarelo pravilo treba čim prej spremeniti.

V tretji točki nato Zalar očita Teršku, da je ta zmotno trdil, da bi sodišče lahko zakon kar ignoriralo, sklicujoč se na ustavo – toda Teršek ustavo dobro pozna in tega ni zapisal. Zapisal je, da »bi sodišča lahko odločila mimo črke (op. M. K.: črke, ne smisla!) zakona in se pri tem sklicevala na ustavo« – to pa je točno to, kar seveda priznava kot možnost tudi Zalar: »dati sporni zakonski določbi ustavi-skladno razlago«. Zalar sicer pravi, da v tem primeru to ni bilo možno, ampak ustavno sodišče je imelo o tem nasprotno mnenje!

V četrti točki pa se že nakaže tudi temeljni problem Zalarjevega, po mojem mnenju napačnega pristopa k zapletenemu trikotniku »ustava in zakoni - EKČP - pravo EU«. Tu namreč Zalar označuje kot hudo zmoto Terškovo stališče, da bi se v tej zadevi sodišča lahko neposredno sklicevala tudi na EKČP (Evropsko konvencijo o človekovih pravicah) – v resnici pa je tu v hudi zmoti on sam. Očitno je – v svoji preveliki zaverovanosti v vsemogočnost prava EU (katerega odlični poznavalec, a hkrati zame preveč nekritični »vernik« je) – pozabil na to, da imajo po naši ustavi ratificirane mednarodne pogodbe, torej tudi EKČP, nadzakonsko veljavo in se neposredno uporabljajo.

Le v peti točki svojih stališč bi Zalar lahko imel prav – a le pod dvema pogojema, od katerih v tej zadevi ni bil izpolnjen ne prvi ne drugi. Prvega navaja sam: »kadar sodišče ugotovi, da je zakon v nasprotju s pravom EU /.../, mora uporabiti pravo EU in preprosto ignorirati zakonsko določbo iz domačega predpisa«. Tu bralce spet zavaja z navedbo, da je upravno sodišče to ugotovilo že v eni od prejšnjih zadev, kar je sicer res – zamolči pa, da v tej zadevi sodišče tega ni ugotovilo (ker se je podredilo nasprotnemu stališču vrhovnega sodišča). Drugi pogoj pa je ta, da v primeru, kadar nobeno od domačih sodišč o vprašanju ni zahtevalo predhodnega mnenja sodišča EU v Luksemburgu (in tu ga ni!), zadnja beseda v sporu pripada domačemu ustavnemu sodišču – to pa je v tej zadevi odločilo na podlagi domače ustave in ne na podlagi prava EU. Torej tudi v peti točki Zalarjevi ugovori Terškovi kritiki ne držijo.

In zdaj še nekaj o prej že omenjenem zapletenem trikotniku »ustava in zakoni – EKČP – pravo EU«. Prav hvaležen sem mu, da je pogumno ugriznil v to kislo jabolko ter odkrito in pošteno, kot vsaj pri nas doslej še nihče, javnost opozoril na težke in nerešene pravne probleme, ki se pri tem pojavljajo. Zlasti na to, da »medsebojna pravna razmerja med temi tremi pravnimi sistemi niso enotno in jasno opredeljena, ampak se bolj ali manj (ne)usklajeno razvijajo in spreminjajo na podlagi posamičnih odločitev Sodišča EU v Luksemburgu, ustavnih sodišč članic EU in ESČP v Strasbourgu«, pa da gre tu za »vsaj deloma pravno-politično prestižno tekmo« itd. Ni pa tu zame sprejemljivo njegovo (pretenciozno?) stališče, da so v tej prestižni tekmi »samo sodniki rednih sodišč držav članic tisti, ki morajo v vsakem posamičnem primeru najti koherentno so-učinkovanje vseh treh različnih pravnih sistemov hkrati«.

V tem primeru te pretenciozne naloge, ki jim jo pripisuje Zalar, že niso opravili: kot sem prikazal prej, niso uporabili ne prava EU, ne prava EKČP, ne ustavnih določb o človekovih pravicah, ampak so se »črkobralsko« oklepali zgolj črk zakona. Ustavno sodišče se je – enako kot Teršek – tu oprlo »samo« na ustavo in EKČP, kar Zalarju ni všeč, ker so (po njegovem mnenju) spregledali, »da gre v predmetni zadevi za izvajanje prava EU«. Tudi če je to morda celo res, dam ustavnim sodnikom popolnoma prav, da so zadevo (enako!) raje rešili direktno, z uporabo jasnih določb ustave in EKČP, kot da bi se pred tem morali (brez potrebe) prebijati skozi nepregledno goščavo primarnega in sekundarnega prava EU (ustanovnih pogodb, Listine človekovih pravic, uredb, direktiv, sodb SEU itd.). Tudi za pravno varstvo pravic prizadetih in za razvoj pravne zavesti in kulture so mnogo boljše kratke in jasne sodbe na podlagi jasnih pravnih načel, ki jih potem prizadeti, ki praviloma niso pravniki, morda lahko celo razumejo, kot »pravne akrobacije« na 20, 30 ali še več straneh, ki jih včasih tudi Zalar potrebuje, da zadevo pripelje in prepelje mimo vseh pasti med seboj često nasprotujočih si mnogoštevilnih in drobnjakarskih določb prava EU. Vedno sem mu bil zelo hvaležen, kadar je po tej težki in zahtevni poti (ki jo, ponavljam, v celi Sloveniji zmore in obvlada morda samo on!) rešil prosilca za azil pred izgonom nazaj v državo, od koder je pred preganjanjem pobegnil – kadar je problem rešljiv (enako!) po krajši in za vse razumljivejši poti, pa jo bom vedno sprejel z obema rokama.