Ljubljanska Opera je povabila članice Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine, da si izberejo in ogledajo predstavo po lastni izbiri. Odločile so se za Verdijevo opero Ples v maskah, a med kandidatke so se kmalu priglasili tudi moški, ki pri obisku opere niso hoteli biti »diskriminirani«. Na koncu se je vseh skupaj zbralo enajst.
Društveni kombi je tisto sredo krenil na pot kakšni dve uri pred večerno predstavo, da so pobrali vse člane s seznama, nekateri pa so v Cankarjevo ulico pred operno-baletno gledališče prišli v lastni režiji. Poslovna sekretarka v Operi Barbara Čepirlo je poskrbela za dobrodošlico tudi s strani vodstva hiše.
Klepet v foajeju
»Nekajkrat sem v preteklosti že bila v Operi, sem ljubiteljica glasbe, nič me ne moti, če bo predstava trajala do polnoči,« zagotovi ena izmed obiskovalk, Mirjam Kanalec, tik pred odhodom v dvorano. »Kar nekaj časa sem premišljevala, da bi obiskala kakšno operno ali baletno predstavo, zdaj pa je kot naročeno prišlo to povabilo. Človek si ves čas nekaj obljublja, dnevi pa gredo mimo.« Matilda Šalamun prizna, da redko obiskuje kulturne dogodke: »Če bi imela v mladosti možnost za tovrstno izobrazbo, bi zdaj verjetno bolje razumela umetnost.« Toda ob tem povabilu ni nič oklevala. V Operi je že bila pred mnogimi leti, ko je še hodila.
Tone Racman je poznavalec likovne umetnosti in ljubitelj umetnosti nasploh. Pri društvenem časopisu je potem zadolžen, da kdaj kaj s področja kulture tudi zapiše. »Včasih si prišel v operno stavbo samo s pomočjo drugih, in sicer da so invalidski voziček fizično nesli čez ovire, v začetku 90. let pa so na eni strani stavbe naredili klančino. Z dvigali je zdaj vse lažje, kajti naši električni vozički so precej težki. Vidi se, da so med prenovo stavbe razmišljali o dostopnosti. Drugače je v SNG Drama Ljubljana, kamor s soprogo tudi večkrat zaideva – tam na prenovo še čakajo.«
»Ne le v Dramo, greva recimo tudi v CUK Kino Šiška in še kam. Ravno sva videla na plakatu, da bo v Operi 7. marca nastopil Marko Hatlak – njega greva vedno poslušat, če je le dostopno. Čisto prvi pogoj za naju je seveda dostopnost, iz tega razloga morava kdaj ostati tudi doma,« je dodala Mira Racman. Tudi ona je članica društva, pri hoji uporablja bergle, to pa seveda ni ovira, da ne bi vozila avta. Tudi v Opero sta se tokrat pripeljala sama. Kmalu po odprtju prenovljene stavbe prijatelji niso mogli na predstavo, pa sta šla onadva. »Vendar sva se kar lovila; iskala sva novi vhod, na zvonec se ni nihče oglasil, potem pa so naju pospremili skozi službeni vhod in sva žal zaradi tega na predstavo zamudila.«
Mobilnost in dostopnost
»Večkrat sem že bil v ljubljanski Operi, ampak še pred njeno prenovo – tako da sem danes kar malce presenečen, kako lepo so uredili stavbo. Izpred let mi je predvsem ostala v spominu Traviata, Verdija obožujem,« je povedal Jože Globokar. Povedal je tudi, da se paraplegiki večkrat odpravijo na prireditve, kajti društveni kombi jim to gibljivost omogoča; nedavno so zbirali sredstva za prilagoditev novega kombija, radi bi kupili še enega.
Ugotavlja, da je vstop v operno stavbo po novem zelo preprost: pozvoniš na desnem ali levem traktu hiše, hostesnik te nato pospremi v dvigalo, do garderobe in potem še v parter. Čepirlova je dodala, da si lahko predstavo ogleda tudi dvajset ljudi na invalidskih vozičkih hkrati; lahko sedijo ob robu v parterju, lahko pa jih namestijo po ložah, kar po prenovi omogoča dvigalo s Tomšičeve ulice, ki obiskovalce popelje do drugega nadstropja. »Vendar jim raje omogočimo spremljanje predstave iz parterja, ker je tako zanje najbolj optimalno, pogled na oder je praktično paralelen. Običajno se predstava koncipira v smislu trapeza, to ima režiser že v podzavesti – in večinoma se potem na tem delu odra vse dogaja,« zagotavlja vodja tehnične enote v Operi Edi Martinčić.
V večini primerov njihova marketinška služba že ve, da bo nekdo gibalno oviran prišel na predstavo, lahko pa pridejo povsem samostojno: zvonec na vhodu je povezan z vratarjem, ta pa s hostesniki. »Tako v Cankarjevem domu, kjer sem bil zaposlen prej, kot zdaj v Operi upoštevamo arhitekturne standarde o dostopnosti, to invalidi vedo in so se navadili hoditi na naše prireditve. In ne gre le za invalide, prihajajo gospe, ki so ostarele, zdaj v vozičkih, nekoč pa so bile naše redne gostje. Ljudje mislijo, da če ostarijo, niso več dobrodošli na predstavah, pa ni tako. Prisluhnemo individualnim potrebam, naše abonente je treba ujčkati,« še meni Martinčić. Po njegovem mnenju bi lahko za ljudi na invalidskih vozičkih še bolje poskrbeli, morda z malce večjo ložo brez arhitektonskih ovir. »Včasih je takšna segregacija celo dobra zaradi njihovih potreb, s tem bi jim zagotavljali več udobja,« je še dodal.
V Operi pa niso poskrbeli le za gibalno ovirane, temveč tudi za tiste s slušnim aparatom: v dvorani je nameščena indukcijska zanka, to pa preprosto pomeni, da naglušnemu človeku prek posebnih valov pojača zvok. Razmišljali bodo tudi o slepih, da se jim scena nekako poda opisno, medtem ko glasbi seveda lahko prisluhnejo brez težav. »Vsi smo bili zelo veseli pozornosti, ki smo je bili deležni v Operi, in vsi smo nadvse uživali v predstavi,« je povedala Draga Lapornik nekaj dni po predstavi. Morda za srečevanja med odmori niso našli nekega primerno velikega prostora in malce težko je bilo slediti nadnapisom zaradi majhnih črk, kar pa ni pokvarilo estetskega užitka. Lapornikova je bila ponovno v Operi po tridesetih letih in zdaj obljublja, da bo zagotovo še šla. »Malce smo paraplegiki tudi sami leni,« prizna. »V Drami so nam dali zastonjsko kartico, pa le redki gredo, ker je očitno ob televiziji doma bolj lagodno. A doživeti gledališko ali operno predstavo v živo je seveda neprecenljiva izkušnja in užitek.«
