Saj poznate to zgodbo – ne mislim Kafkovo Preobrazbo in Gregorja Samso, ampak konceptualnega umetnika, gledališkega režiserja in performerja Emila Hrvatina, ki si je skupaj s kolegoma Davidom Grassijem in Žigo Karižem dal spremeniti ime in priimek v Janeza Janšo. Kot pravim, zgodbo poznate, ali ste vsaj mislili, da jo poznate.
Ne poznate pa Franza Kafke. Sto let kasneje, v zgodbi o treh umetnikih, ki si spremenijo ime v Janeza Janšo, bi bil on Janez Janša že od prej. Kafkova zgodba je zato drugačna – v Die Verwandlung iz leta 2015 se Emil Hrvatin ne odloči za spremembo imena in priimka v Janeza Janšo kot umetniško dejanje: Kafkov Hrvatin se zares neko jutro prebudi iz nemirnih sanj in spozna, da se je v postelji spremenil v Janeza Janšo.
Vsekakor je zgodba vredna Kafke: omenjeni Emil Hrvatin alias Janez Janša – kot pove že nekdanji priimek – je Hrvat iz Hrvaške, rojen v Matuljih pri Opatiji, in tako se je odločil svoj performans skleniti v matični državi, katere administracija ga še vedno vodi pod starim imenom: v Sloveniji je bil Janez Janša, na Hrvaškem pa še vedno Emil Hrvatin. Da bi se izognil nesporazumom, tako birokratske kot umetniške narave, je na pristojnem matičnem uradu v Opatiji vložil zahtevek za spremembo osebnega imena in priimka v Janez Janša in ga podkrepil s koleki v vrednosti sedemdeset kun in potrdilom, da ni v kazenskem postopku. Zadeva je bila hitro rešena in Janez Janša je v Ljubljani dobil odločbo opatijskega urada za splošno upravo, po kateri se Emil Hrvatin iz Matuljev v evidenci hrvaške državne uprave odslej uradno vodi kot Janez Janša.
Sledi kafkovski preobrat. Vem, v zgodovino svetovne književnosti se Franz Kafka ni zapisal s kakimi nepričakovanimi razpleti, v literarni teoriji ni ničesar takega kot »kafkovski obrat«, a tokrat – ne vem, ali bom znal to dobro pojasniti – ne gre za to, da bi bil kafkovski sam preobrat, pač pa je preobrat prav kafkovski: odločitev opatijskega državnega urada je dobil napačen človek.
Že prav, tak preobrat ste slutili. Potrdilo, da se na Hrvaškem odslej uradno imenuje Janez Janša, ugibate, je dobil napačni Janez Janša, na primer tisti četrti, nekdanji slovenski premier? Ne drži. To bi bil zabaven zaplet – lepa premisa za klasično hollywoodsko komedijo zmešnjav – ne pa kafkovski preobrat. V kafkovskem preobratu, tistem iz resničnega življenja, ne pa iz konfekcijske komedije z Eddyjem Murphyjem, se odločba opatijskega urada glasi na napačnega – Emila Hrvatina.
Zaradi napake hrvaške državne administracije so ime in priimek Janez Janša dodelili nekemu drugemu Emilu Hrvatinu, nič krivemu in nič dolžnemu človeku, ki o tem, revež, ni imel pojma. Pač, »ko se je neko jutro prebudil iz nemirnih sanj, je spoznal, da se je v svoji postelji spremenil v Janeza Janšo«.
Če bi se torej Franz Kafka rodil sto let kasneje, bi lahko svojo slavno novelo Die Verwandlung, o samoti človeka, odtujenega zaradi sebičnosti posameznika in nesmiselne birokratizacije družbe, naslonil na življenje nepomembnega, vesoljno samotnega Gregorja Samse, Emila Hrvatina, vseeno, na primer trgovskega potnika iz Matuljev pri Opatiji, ki se je čez noč, »ko se je prebudil iz nemirnih sanj«, spremenil v Janeza Janšo.
Prokurist, ki je v Kafkovi zgodbi tisto jutro planil v stanovanje Samsovih, da vpraša, zakaj Gregor ni prišel v službo, sto let kasneje pride k Hrvatinovim, da vpraša, zakaj Janša ni prišel na sodišče. Emilova oče in mati nejeverno gledata prokuristove sodne dokumente – tam pa vse točno, naslov, ime očeta, poklic, datum in kraj rojstva, matična številka državljana – in z grozo ugotavljata, da se jima je sin v svoji sobi čez noč spremenil v Janšo. Odpreta vrata, notri pa – res – Janez Janša.
Tam, v svoji sobi, Emil Hrvatin mrzlično pokuša razumeti, kdo je zdaj: je tožnik ali toženec, je tisti Janez Janša, ki toži slovenskega novinarja Borisa Ježa zaradi razžalitve, ker ga je oklevetal, da je vojno prestal na varnem, za računalnikom, ali tisti Janez Janša, ki ga hrvaški umetnik Krešo Mustač toži zaradi žalitve Republike Hrvaške, katere zastavo je oskrunil na performansu v reškem Muzeju sodobne umetnosti, ko jo je razcefral na koščke?
Kako gre naprej, veste: obupani Emil poskuša priti iz sobe in vso stvar pojasniti, toda iz njega prihajajo samo neke nerazumljive besede v slovenščini, oče ga med udrihanjem potisne nazaj, zaklene vrata in ga drži v sobi zaprtega kot v zaporniški celici, da bi skril sramoto pred sosedi in svetom.
Kajti ne ve se, kaj je hujše: da se je njegov sin spremenil v slovenskega premiera, ali v hrvaškega umetnika.
Kaj se je potem zgodilo z nesrečnim Hrvatinom, ni znano, niti ni pomembno. Art in progress Janeza Janše – katerikoli že, jebiga, zdaj je – in njegov identitetni performans se je iztrgal svojemu avtorju in prebegnil h Kafki. Tam, odvezan umetniške manipulacije in vrnjen v resnično življenje, je pravi Janez Janša – končno se vam je posvetilo – nepomemben, mali državni uradnik, vesoljno sam v svoji zaklenjeni celici.
