V osnovi gre za najbolj preprost, primaren gledališki jezik, ki se vrača k osnovam gledališča in k igralcu. Vsakega od igralcev osami v ločenem prizoru, ga laboratorijsko postavi v osnovne situacije, na prelomne življenjske etape, izolira neki travmatični doživljaj, ga odreže od sveta in transponira v črno gledališko kocko. Gledališki jezik je tukaj skop in še nemočno gol, tipajoč. Vse učinkuje kot nekakšna gledališka vadnica: izgovarjanje in telesno priklicevanje mrtvih (občutkov) v raztrgani razpostavitvi teles, živih in »postvarelih« črnih kvadrov, skoraj kadavrov. Prizore sicer prekinja »stenografska« glasba Primoža Oberžana (za podobnost glej Cvitkovičev film Sto psov) in vse žarišče je na ciklični podobi nekakšnega (pra)vira, ki je projiciran na vmesno opno.
Predstava, kjer je več solz kot smeha – nekakšna objokovalnica spominov – ni niti dinamična niti sproščeno komunikativna. Precej toga je in samotna, tudi če se dva igralca slučajno srečata. Večidel zgleda, da se je nekam nepremično zataknila, se »zaciklala«, pleše se, a minimalno. Sega do tam, kjer se neha človek. Za to zvočno potovanje si vzame precej časa, kar traja; čas tu preprosto je, zanesljivo deluje in se razteza. Pri tej nenavadno čudni tuji pripovedi z mrliško svetlobo in velikimi sencami preteklosti ostaja človek nekako odrezan od njenega izvira. O zelo konkretnih, tozadevno (do)življenjskih rečeh govori precej abstraktno, je celo nekam sterilno enigmatična. Govori se odsekano. Nelogično. Razdrobljeno. Skoraj od onstran. Kriči v nemo četrto steno, a na precej molčeč način. Izjema so le karseda konkretne podobe: strah pred zobarjem, ki preživi njegovo smrt, volk in Rdeča kapica brez pravljičnosti, oče, ki je ubil otroštvo, in maščevanje. Prizori se odpirajo kot škatla presenečenj, vsebino pa mora gledalec asociativno šele razbrati…
Ob zapisanem je najbrž že jasno, da ne gre za neki (konvencionalno) zapakiran gledališki zalogaj – a saj ne, da bi to moral biti. Toda v tem primeru se najprej bolj zdi, da gre za serijo nekih sekvenc, razstavo igralskih občutij, skozi vaje in procese pridobljen in potem napaberkovan material »čustvenega spomina«, nanizanko občutij in senzoričnih vtisov, ki je dobrodošla, kolikor pogumno odpira igralce izven utirjenih poti (najbolj opazen del nosita Nemec in Kovačevićeva), vendar tu nekje tudi obtiči. Brez daljnovidnega vodenja, posebne dramaturgije, brez selekcije materiala, ki zbuja vtis nekakšne poljubnosti v konstelaciji in izboru, brez neke inherentne nujnosti smisla (lahko bi mirno kaj odvzeli). Nevarnost tega niza tematskih variacij brez posebne zveze pa je seveda ta, da deluje zadeva nevarno ohlapna. Druga je pač ta, da je material sam po sebi povsem simpatičen, a še vedno relativno surov, iz tega se nekako ne prebije do izoblikovanja, piljenja in sestavljanja, gradnje bolj kompaktne celote. Predvsem pa, kakršna koli naj bo že metoda, tehnika, princip, koncept – sam učinek na gledalca niti približno ni tako intenziven, kaj šele intriganten, kot ob ogledu Cvitkovičevih filmov. Prvi od korakov je torej storjen, kar nekaj jih še manjka.
