Anamarija je operacijo opravila čez poletje in tako sem prav zaradi nje približno že vedela, kaj me čaka. Za prvo operacijo odločitev ni bila težka, pred drugo pa je bilo veliko težje. Da prva ni povsem uspela, je bil zame zelo hladen, kar leden tuš. Druga operacija je bila neizogibna in še težja. Kot so mi pojasnili zdravniki, imamo športniki drugačno obliko srca in temu so morali prilagoditi operativni poseg. Prvi poseg je trajal pet ur, drugi tri. To ni enostavno. Vsa zahvala zdravnikom, ki so se zelo zavzeto poglobili v moj primer. Zagotovo tudi oni niso dobro spali kakšno noč, ko so razmišljali o mojem primeru.
O opažanju težav z neritmičnim bitjem srca.Udarci niso redni. To je hud stres. Da bitje srca ni enakomerno, sem opazila že prej, a temu nisem posvečala pozornosti. Niti nisem vedela, da je to lahko težava ali da je nevarno. Sedaj vemo, da je bil nemara prav to vzrok mojim težavam že nekaj sezon in vse se je še stopnjevalo. Pravijo, da s srčno aritmijo regeneracija po naporih vsaj petino slabša. Šele sedaj vidim, kakšno srečo sem imela, da sem v Sočiju zmogla do kolajne. Pri meni so bili očitno pika na i napori jeseni na ledeniku, da je prišlo do pretreniranosti in izrazitejše aritmije.
O nauku za druge športnike.Slišala sem za primere iz tujine, da ima kar veliko vrhunskih tekačev in drugih športnikov podobne težave in so morali na operacije. Slišala sem tudi za primere z Norveške. Nisem edina. Pozorni naj bodo tudi drugi športniki, če imajo podobne težave.
O vrnitvi.Po pregledu v ponedeljek so mi zdravniki že prižgali zeleno luč, da lahko počasi začnem teči. Včeraj sem šla v smučino doma v Besnici. Torej tisto, kar sem si med prisilnim mirovanjem najbolj želela. To je bilo veliko veselje in olajšanje. Neprecenljiv trenutek. Jutri grem z reprezentanco tudi na Pokljuko na lažji trening, vendar moram biti potrpežljiva, ne smem prehitevati. Izvidi so trenutno v redu. Vrnitev bo odvisna od stanja in odziva na obremenitve. Čeprav posledic ne bi smelo biti, bom pod zdravniškim nadzorom in tudi sama bom bolj pozorna. Vem, da moram bitju srca posvečati posebno pozornost. Tudi dolgoročno. Tudi več zdravniških kontrol bo, prva čez štirinajst dni pod obremenitvijo. To je srce, s tem se ne smem igrati.
O tekmovalni sezoni.Ta sezona je šla tako mimo. Če bom lahko ujela kakšno tekmo, bo to čudež. Verjetno je premalo časa, da bi še ujela kakšno tekmo svetovnega pokala. Želja pa je. Na drsalni sprint v Lahtiju (7. marec) bi zelo rada šla. A tja zagotovo ne bom šla kot gledalka. Sprva sem imela v glavi, da bi se po prvi operaciji lahko hitro vrnila in s preostalimi petimi dekleti nastopila tudi naslednji teden v Falunu na svetovnem prvenstvu, kjer bi glavni cilj usmerila na sprinterske štafete, a se je zapletlo in tedaj je bilo kar hudo. Po mesecu dni mirovanja na vrhuncu sezone ni veliko možnosti, da še tekmujem to zimo, rada pa bi, seveda. Sem pa zadovoljna, da sem decembra v Davosu kljub vsem težavam pritekla osmo mesto.
O motivaciji.Tek je garaški šport, a to delam s srcem. Iz teh okoliščin negotovosti in skrbi sem se veliko naučila o sebi. Težko obdobje je za mano. Srčno rada sem na smučeh. To najraje delam. Če sem imela v preteklosti v zimi kdaj željo, da bi prišla domov in teden dni samo lenarila, sem v teh okoliščinah, ko sem morala mirovati, želela iti ven, na sneg, v smučino. Prostor, kjer se vidim tudi v prihodnje, je na snegu. To je že od malega.
O tem, da se z Anamarijo Lampič šalijo, da »resetirana« po operaciji leti v smučini kot navita.Upam, da bo z mano tudi tako. Verjamem, če te stvari odpravim, bo bistveno bolje in upam, da bom res lahko letela.
O jubileju in simboliki 11. februarja.Danes bomo doma zagotovo malo nazdravili okrogli obletnici. Tudi nečak ima rojstni dan, zato si deliva ta dan. In morda bo letos tako naneslo, da bom za svoj rojstni dan (13. marec) končno enkrat doma in ne kje na tekmah v tujini.
