Radar na Zemlji
Kmalu zatem, ko so Zemljani in Marsovci le otoplili medsebojne odnose, so radarji policije modrega planeta v atmosferi prestregli marsovsko vesoljsko plovilo, ki je v smeri od Kenije proti Ekvadorju čez Atlantik drvelo z nadzvočno hitrostjo 1650 km/h. Zemljani so Marsovcem izstavili račun za prehitro vožnjo, s katero naj bi ogrožali varnost letalskega prometa.
Radar v vesolju
Užaljena marsovska delegacija se z meritvijo ni strinjala in je naročila marsovski policiji, naj na svojem radarju preveri, ali je njihovo plovilo res vozilo prehitro. Policija je izjavila, da so se Zemljani zmotili: njihov v vesolju lebdeči radar je trdil, da je vesoljska ladja lebdela in se sploh ni premikala, pač pa se je Zemlja pod plovilom vrtela okoli svoje osi s hitrostjo 1650 km/h (toliko namreč znaša hitrost vrtenja Zemlje na ekvatorju).
Radar izven Sončevega sistema
Tako Zemljani kot Marsovci so trmasto vztrajali vsak pri svojem, zato so se odločili, da za mnenje povprašajo prebivalce sosednjega osončja zvezde Gliese 581, ki bodo gotovo zavzeli nevtralen pogled na situacijo. Ti so preverili zapise na svojem radarju, ki opazuje naš Sončev sistem, in sporočili, da sta obe meritvi močno prenizki, saj da je plovilo z Zemljo vred krožilo okoli Sonca s hitrostjo okoli 108.000 km/h. Zemljani in Marsovci so se ob takšnem poročilu strinjali, da so prebivalci ozvezdja Gliese 581 popolnoma nori, saj marsovske ladje sploh ne zmorejo takšnih hitrosti.
Radar v drugi galaksiji
Zato so se obrnili še na prebivalce galaksije Andromeda. Ti so s svojimi radarji ugotovili, da se je zaradi širjenja vesolja vesoljsko plovilo skupaj z Zemljo in celotno Rimsko cesto od Andromede oddaljevalo s hitrostjo, ki jo je zelo težko natančno izmeriti, vendar je šlo najverjetneje za več stokrat višjo hitrost od 1650 km/h. Marsovci so bili tako primorani plačati kazen, a so še vedno prepričani, da se jim je zgodila krivica, zato se na Zemljo ne vračajo več.
In kako hitro so nad ekvatorjem v resnici leteli Marsovci? Kot smo pravkar videli, odgovor ne more biti absoluten, ampak je relativen glede na položaj opazovalca.
Fiziki so o tovrstni relativnosti gibanja začeli razpravljati že v srednjem veku, vendar pa je ne gre enačiti s teorijami Alberta Einsteina. Bistveni dosežek njegove posebne teorije relativnosti je namreč dokaz, da je hitrost svetlobe vedno enaka za vse opazovalce, ne glede na to, kje so in kako se ob tem gibljejo.
Za strokovno pomoč se zahvaljujemo doc. dr. Sašu Dolencu.
