Spomnimo se, kot bi se zgodilo včeraj, pa čeprav mineva že 16 let – od dne, ko smo na relaciji Singapur–Džakarta leteli z njim, boeingom 747. Kot navdušenci nad letali nismo spregledali njegove karizme in čeprav nam ni bilo usojeno, da bi potovali v zgornjem nadstropju in uživali v udobju ogromnih foteljev prvega razreda, smo bili veseli, da smo ga končno spoznali. Toliko bolj, ker je v njem vsaj ščepec slovenskega: na čelu ekipe, zadolžene za projektiranje, je bil namreč sin slovenskega izseljenca Joe Sutter.
Možakar, ki danes šteje 92 let, je v Boeingu po drugi svetovni vojni dobil prvo službo, pa čeprav mu je konkurent Douglas ponudil 10 ameriških dolarjev višjo mesečno plačo. »Mislim sem, da bom tam kratek čas, ostal pa sem več kot 40 let,« se spominja. Delodajalci so hitro ugotovili, da ima talent za načrtovanje, in ko si je ameriška družba Pan Am v 60. letih zaželela letala, ki bi v dveh nadstropjih in treh razredih prevažalo vsaj 350 potnikov, kar je bilo dvainpolkrat več od boeinga 707, so prav njemu prepustili dirigentsko palico. »Bolj ko smo razmišljali o ideji letala v dveh nadstropjih, bolj smo bili prepričani, da ideja ni izvedljiva,« začetke komentira Joe Sutter, ki je na projektu delal šest dni na teden in do 12 ur na dan, a so pri Boeingu vztrajali vse do krstnega poleta 9. februarja 1969. (»Bil je hladen dan, na delih steze pa sneg. Ko se je letalo dvignilo v zrak, sem bil navdušen, prizor je bil veličasten.«) Pan Am pa ga je svojim potnikom predstavil leto kasneje, 22. januarja 1970. Seveda so morali preskočiti kar nekaj ovir. Prva je bila hitrost evakuakcije. 560 volonterjev je sprva za evakuacijo porabilo 150 sekund namesto zahtevanih 90, problematična je bila evakuacija iz zgornje grbe. Zgodba zase pa so bili tudi stroški. Leta 1967 so letalo cenili na 24 milijonov dolarjev (danes je za najnovejšo različico 747-8F treba odšteti 352 milijonov), stroški razvoja in gradnje tovarne v Everettu, tedaj največje na svetu s površino 40 nogometnih igrišč, so bili ogromni, odgovorni so vse do krstnega leta znova in znova od bank zahtevali dodatna finančna sredstva, dolg pa je presegel mejo dveh milijard dolarjev. Na koncu se je tveganje izplačalo, jumbo jet je še danes eno najbolj priljubljenih letal, v zrak jih je poletelo že več kot 1500.
Zaradi značilne grbe je boeing 747 prepoznan že od daleč, skozi desetletja uporabe pa so postavili kar nekaj presežkov. Leta 1989 je tako različica 747-400 letalske družbe Qantas brez postanka v 20 urah in 9 minutah preletela razdaljo 18.001 kilometer od Londona do Sydneyja, vendar brez potnikov in osebja, leta 1991 pa so v Izrael kot del operacije Solomon prepeljali neverjetnih 1087 potnikov. Danes je doseg najnovejše različice 747-8I 15.000 kilometrov, v treh razredih pa prevaža do 467 ljudi.
Žal so z jumbo jetom povezane tudi številne nesreče. Do danes se jih je zgodilo kar 52, v katerih je prišlo do uničenja letala, a v 27 primerih nihče izmed potnikov ni izgubil življenja. Krivci za nesreče so bili različni – od terorističnega napada (Pan Amov polet 93 septembra 1970, na srečo brez žrtev) in pomanjkljivega popravila po poškodbi (Japan Airlines 123 12. avgusta 1985, 520 mrtvih) do trčenja v zraku (Saudi Arabian Airlines 763 12. novembra 1996, 349 mrtvih). Z boeingom 747 pa je povezana tudi najhujša lnesreča, ko sta na Tenerifu 27. marca 1977 trčila dva velikana in je umrlo 583 ljudi. Razlog za nesrečo je bil kombinacija goste megle, slabega razumevanja napotkov iz kontrolnega stolpa in neupoštevanja navodil. Tako je kapetan družbe KLM Van Zanten, sicer tudi inštruktor in zvezdnik družbe, nastopal je v njenih oglasih, začel vzlet, pa čeprav še ni dobil dovoljenja, nato pa trčil v Pan Amovo letalo, ki je čakalo na stezi. Na letališču ni bilo zemeljskega radarja, tako da niso imeli možnosti preprečiti nesreče, letalo KLM pa je 700 metrov pred trčenjem opazilo ameriško letalo, se skušalo dvigniti, a jim ni uspelo dovolj, prišlo je do trčenja in posledično požara, ki ga je preživelo le 61 ljudi v letalu družbe Pan Am. Krivdo za nesrečo sta si družbi podajali med sabo, na koncu pa so Nizozemci priznali napako zvezdniškega kapetana in skupno svojcem žrtev plačali 110 milijonov dolarjev odškodnin oziroma 189.000 dolarjev za vsako žrtev.
