»So islamski skrajneži, ki naj bi izvedli visoko sofisticirane napade 11. septembra v New Yorku in pred dnevi v Parizu, res tako neumni, da bi se sami ustrelili v glavo?« se sprašuje Paul Craig Roberts, pomočnik ameriškega finančnega ministra za časa Reaganove administracije in med drugim urednik časopisa Wall Street Journal, zdaj pa eden najglasnejših kritikov politike ZDA in poročanja korporativnih medijev. Druga možnost, meni bivši insider iz ameriške administracije, so napadi pod lažno zastavo, ki imajo bogato zgodovino, njihov namen pa je doseganje nedeklariranih političnih ciljev. Korporativni mediji jim ne posvečajo prave pozornosti, pač pa jim, kot po pravilu, pritaknejo slabšalno etiketo »teorije zarote«.
Profesionalci in diletanti
Kar najbolj bode v oči pri napadu na karikaturiste v Parizu, je uradna objava, da naj bi napadalci v vozilu, s katerim so pobegnili, pozabili osebni dokument. Posnetki napada kažejo, da je šlo za visoko disciplinirano in profesionalno izvedeno akcijo, ki bi jo lahko pripisali visoko izurjenim pripadnikom posebnih enot. »Kot da bi šlo za dve različni skupini ljudi,« se čudi Roberts. Najdba osebnega dokumenta je neskladna s stopnjo profesionalnosti, s katero je bil napad izpeljan. Prepričljiv sklep (plausible inference) bi torej bil, da najdeni osebni dokument ni pripadal resničnim storilcem, pač pa enemu od grešnih kozlov (patsies), ki so jim krivdo podtaknile obveščevalne službe, policija pa jih je likvidirala in s tem za vedno utišala.
Uganko predstavlja tudi domnevni samomor enega izmed policistov visokega ranga, ki so preiskovali ozadje napada na karikaturiste. Pomenljiv je molk korporativnih medijev o tem dogodku. Petinštiridesetletni Helric Fredou naj bi se s službeno pištolo ustrelil v glavo prav v trenutku, ko je sestavljal poročilo preiskave. Uradna razlaga, za katero niso bili predloženi nobeni dokazi, naj bi bila depresija in preobremenjenost. Po Robertsu gre za tipičen primer, kako se skrivnostne smrti, ki vsebujejo moteče implikacije, pometejo pod preprogo.
Neodvisni preiskovalci opozarjajo še na druge anomalije, ki kažejo, da bi lahko šlo za napad pod lažno zastavo. Posnetek domnevne eksekucije francoskega policista Ahmeda, ki kroži po spletu, ne drži vode, je prepričan ameriški vojni veteran Gordon Duff, strokovnjak za orožje in sodni izvedenec v balističnih analizah. Ne le zato, ker na posnetku strela iz kalašnikovke in iz neposredne bližine v glavo policista ni opaziti niti kapljice krvi, ampak tudi zato, ker naj bi zvočna analiza posnetka pokazala, da je policist glede na izstreljeni naboj, ki naj bi ga pokončal, omahnil bistveno prepozno. Po njegovem mnenju je posnetek tako slab, da z njim ne bi bil zadovoljen niti povprečen hollywoodski režiser in bi zahteval ponovitev kadra.
Medijski analitiki so se tudi pozabili vprašati, zakaj je bila usodnega dne odpoklicana običajna 24-urna zaščita uredništva Charlie Hebdo in kdo je odpoklic ukazal. Prav tako je problematično dejstvo, da so bili domnevni storilci stari znanci policije in obveščevalnih služb. Družila so jih desetletja poznanstva. Naravnost smešen je na primer podatek, ki ga je objavil Washington Post, da se je domnevni ugrabitelj iz judovske delikatese Amedy Coulibaly leta 2009 srečal s predsednikom Sarkozyjem, deset mesecev kasneje pa so policisti pri njem našli pravcato orožarno. Brata Kouachi, ki naj bi se pridružila islamski »sveti vojni« v Jemnu, sta bila na seznamu opazovanih oseb vsaj od leta 2009. Cherif Kouachi in Amedy Coulibaly, ki sta bila večkrat obsojena in zaprta zaradi sodelovanja v terorističnih dejanjih, sta bila vsakič predčasno izpuščena, zgodilo pa se je tudi, da kazni sploh nista prestajala. Coulibaly je bil zaradi načrtovanja pobega znanega francoskega islamista iz zapora leta 2013 denimo obsojen na pet let ječe, a začuda ni odšel na prestajanje kazni. Postavljata se logični vprašanji, zakaj je bil ukinjen nadzor nad temi skrajneži in ali niso bili domnevni storilci napadov v Parizu v resnici rekruti francoske obveščevalne službe.
Krog je sklenjen
Zgodovina terorističnih napadov pod lažno zastavo v času hladne vojne v Evropi, za katere so takratne oblasti, da bi preprečile vzpon levice, obtožile komuniste, nas uči, da so lokalne obveščevalne službe podrejene ameriški Cii ter Pentagonu. Ne gre za »teorijo zarote«, ampak za tajne operacije zveze Nato pod skupnim nazivom Gladio, ki so, potem ko je bila z njih umaknjena oznaka zaupnosti, postale neizpodbitno zgodovinsko dejstvo. Natove operacije tipa Gladio pa se niso končale s hladno vojno, trdi žvižgačica Sibel Edmonds, ki se je o njihovem nadaljevanju prepričala na lastne oči na podlagi dokumentov, ki jim je bila priča kot uslužbenka ameriškega FBI. Modus operandi Gladia je ostal isti, zamenjali so se le igralci. V času hladne vojne so umazano delo za interese zveze Nato opravljale radikalne desničarske skupine, v novi fazi Gladia pa so za ta namen rekrutirani islamisti, trdi Edmondsova, ki je zaradi svojega »dolgega jezika« postala najbolj sodno preganjana ženska v ameriški zgodovini.
Kdo torej ima torej koristi od napada v Parizu? Francoski predsednik Hollande se je pred napadom zavzel za ukinitev sankcij proti Rusiji, francoski parlament pa je v nasprotju z ameriško blokado v varnostnem svetu Združenih narodov sklenil priznati palestinsko državo. Nepovabljen gost na pariškem mitingu v spomin na ubite karikaturiste, izraelski predsednik Benjamin Netanjahu je pred časom denimo javno posvaril Francijo, da bi utegnila obžalovati odločitev o priznanju Palestine. Je bil namen terorističnih napadov v Parizu vzbuditi simpatije Francozov do judovske države v škodo Palestincev in dvigniti rejtinge nepopularnih Natovih vojaških intervencij na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki? Ne le Paul Craig Roberts, mnogi analitiki se strinjajo, da so napadi v Parizu pristrigli peruti samostojne francoske zunanje politike in jo potisnili pod tesnejši nadzor ZDA.
Primerjave z ameriškim 11. septembrom, ki se ponujajo same od sebe, in njegovimi posledicami za državljanske svoboščine v ZDA vzbujajo strah, da bo Evropska unija dokončno zacementirana v proameriško diktaturo, razlaga ruski teoretik evrazijske integracije, ekonomist Mikail Khazin. Obenem pa priznava, da bi logika morebitnega napada pod lažno zastavo v Parizu lahko implicirala tudi odgovornost Rusije ali Kitajske. Prva bi se, ker je obupala nad Evropo in gospodarskimi sankcijami, ki so jih Evropi zapovedale ZDA, lahko odločila za načrt destabilizacije stare celine s promocijo širšega konflikta med avtohtonim prebivalstvom in muslimanskimi priseljenci, druga naj bi bila besna, ker ji na zahodu zrežirana vojna v Ukrajini preprečuje načrte izgradnje nove svilne ceste, ki bi pospešila kitajsko trgovino z Evropo.
Dogodki v Parizu pa si zaslužijo obravnavo še z enega zornega kota. Ali niso prav vlade držav zahodnega neoliberalnega kapitalizma v boju proti sleherni obliki levice po svetu dolga desetletja na vse mogoče načine podpirale skrajnih islamistov? Spomnimo se Afganistana pred sovjetsko invazijo, ki je bila neposredna posledica Cijine podpore islamistični opoziciji. Afganistan je bil razmeroma napredna, sekularna država pod sovjetskim vplivom, kjer so ženske uživale enake pravice kot moški. Je bilo kaj dosti drugače v Iraku, Libiji, Siriji? Od kod prihajajo v Evropo vsi ti islamski skrajneži? Mar niso to ljudje, ki so jih zahodni oblastniki poslali v sekularne države z večinsko muslimansko populacijo, da zanje opravijo umazane posle odstranitve nevšečnih oblasti, ki so nenaklonjene plenilskemu pohodu divjega neoliberalizma?
Če že ne drži analiza, da je bil incident v Parizu napad pod lažno zastavo, pa je povsem gotovo, da je šlo za klasičen primer pojava, ki mu pravimo blowback. Za to ugotovitev, ki jo večinski mediji na zahodu prav tako zamolčujejo, niso potrebne nikakršne filozofske akrobacije. Zadevo lahko povemo naravnost: skrajni islamisti in zahodni neoliberalizem sta dve plati iste medalje. Drug brez drugega ne bi obstajala. Kdo ima od vsega torej največ koristi? Krivci so znani, krog je sklenjen, primer zaključen, bi nedvomno ugotovila tako Sherlock Holmes kot inšpektor Clouseau.
