Do 16. januarja mora Slovenija predložiti akcijski načrt za izvršitev razsodbe. V roku enega leta pa moramo sprejeti ukrepe, tudi morebitne zakonodajne spremembe, da se omogoči izplačilo deviznim varčevalcem v obeh podružnicah Ljubljanske banke. Konkretna določila glede verifikacijskega mehanizma, ki ga mora vzpostaviti Slovenija, še niso določena, se pa pojavljajo njegovi obrisi.
Z verifikacijskim mehanizmom mislite na postopek, kako bo nekdo dokazoval, da je upnik Ljubljanske banke.Da. Verifikacijski mehanizem bo določil, kako bo varčevalec dokazal, da je imel vlogo v podružnici Ljubljanske banke in da je lastnik te vloge še danes. Potem bo mehanizem določil način plačila in obrestne mere. Pojavljajo se ugibanja o tem, kdaj bodo varčevalci dobili poplačila. Pričakovanja, da bi jih začeli eno leto po sodbi, so neutemeljena in tega sodba od Slovenije niti ne zahteva. Zahteva, da vzpostavimo mehanizem, da se bo ta proces začel in potekal v nekem večletnem razdobju.
Je še kakšna tretja banka, ki jo vključuje razsodba?Ne. Sodba izključuje vse, ki so bili na kakršen koli način poplačani, in ostali so le varčevalci teh dveh bank.
Koliko je teh varčevalcev, o kakšnih zneskih govorimo?V sodbi je zapisano, da je glavnica 250 milijonov evrov. Varčevalcev pa bi bilo, če bi se vsi priglasili, približno 300.000.
Kako se bodo določile obresti?To je pristojnost medresorske delovne skupine, ki jo vodi ministrstvo za finance.
Imate vse evidence ali sodelujete glede tega z bosanskimi in hrvaškimi oblastmi?Evidence podružnice v Zagrebu so korektne, glede podružnice v Sarajevu pa bo pridobitev verodostojnih podatkov velik zalogaj, ki nas še čaka. Tu bo sodelovanje z oblastmi v Sarajevu nujno potrebno. Brez tega bo težko identificirati posamezne varčevalce in izključiti tiste, ki so bili že poplačani v okviru privatizacijskih postopkov.
Premier Cerar je za hrvaške medije izpostavil vprašanje dolgov hrvaških podjetij do Ljubljanske banke. Kakšno iniciativo bi Slovenija lahko prevzela, da bi se ti dolgovi izterjali?Za Slovenijo je sodba Ališić novo pravno dejstvo, namreč da je Republika Slovenija odgovorna za obveznosti Ljubljanske banke Zagreb do varčevalcev. Če je odgovorna za to obveznost, pa je seveda odgovorna tudi za njene pravice. In v tej smeri bodo tudi šla naša razmišljanja.
Mar s tem ne pristajamo na tezo Hrvaške, da je to dvostransko vprašanje, ki se ne rešuje v okviru sukcesijskega sporazuma?Ne, to ne spreminja razmerja med državami naslednicami. Tudi sama sodba v primeru Ališić se ne nanaša na odnos med državami naslednicami. Torej jo bomo izvršili tako, da si s tem ne bomo zaprli vrat za dokončno razdelitev dolgov, ko bo enkrat do nje prišlo. Govorim o tem, da se s poplačilom varčevalcev na podlagi sodbe Ališić zastavlja vprašanje, ali bo s tem na Slovenijo prišel nepravično velik delež dolga nekdanje SFRJ.
Če prav razumem, to pomeni, da bomo v nadaljevanju pogajanj o nasledstvu vztrajali, da del tega, kar bo plačala varčevalcem, Sloveniji vrnejo druge naslednice?Ko pride do pogajanj o delitvi dolga, je na mizi vse, kar je nekdo poplačal in za kar je nekdo odgovarjal.
Kdaj bi se takšna pogajanja o vsebinskih vprašanjih lahko zgodila? Visoki predstavniki za nasledstvo se niso srečali od leta 2009.Mi smo zainteresirani, da do sestanka pride čim prej, in mislim, da tudi bo, takoj, ko bo v Bosni in Hercegovini oblikovana vlada in imenovani sogovorniki. Interesi so različni, dejstvo pa je, da je sporazum o nasledstvu mednarodnopravna obveznost vseh držav naslednic. Da je treba sporazum o nasledstvu spoštovati in uresničevati, opozarjamo tudi v kontekstu približevanja držav k Evropski uniji, ker Slovenija meni, da je ta sporazum ena izmed najpomembnejših mednarodnih pogodb v tej regiji.
Omenili ste, da je uresničena približno polovica nasledstvenega sporazuma, ki ima šest prilog. Ena zadeva delitev diplomatsko-konzularnih predstavništev (DKP). Razdeljenih je šestdeset odstotkov. Kaj je problem pri preostalih?Tu je bil v zadnjih letih kar velik premik. Objekti so v sporazumu navedeni po regijah. DKP so razdeljena v praktično vsej regiji OECD, tudi primopredaje so opravili, Slovenija je dobila objekte v Celovcu, Rimu in Milanu ter prej v Washingtonu. Delitev leta 2012 je obsegala celotno regijo Afrike in Latinske Amerike. Primopredaje bodo predvidoma prihodnje leto. Slovenija bo dobila šest objektov v Maliju, Tanzaniji, Rabatu in Braziliji. Nerazdeljen ostaja še del v Aziji ter večji kompleksi. Jugoslavija je bila v nekaterih državah prisotna na zelo visokem nivoju, imela je cele posesti, ki jih ne more sprejeti nobena naslednica sama, ker bi prebila kvoto, ki ji pripada po sporazumu. Gre denimo za objekte v Indiji, Braziliji, Tokiu, Moskvi, za famozno stanovanje v New Yorku. Te je treba prodati in si denar razdeliti. V zadnjem času ugotavljamo velik interes tudi drugih držav naslednic.
V poglavju o premičnem in nepremičnem premoženju je glavno vprašanje kulturna dediščina. Vse naslednice bi morale sestaviti seznam kulturnih dobrin, ki jih zahtevajo zase. Pa jih niso, niti Slovenija.Po dveh letih od začetka veljavnosti sporazuma bi morali to predvidoma storiti. Prav je, da si nalijemo čistega vina in ugotovimo, da tega ni storila nobena država. Lani pa smo z ministrstvom za kulturo in direktorico Narodne galerije vzpostavili skupino, ki to zelo intenzivno dela. Pripravljamo popis umetnin, ki sodijo v kulturno dediščino Slovenije in so na območju drugih držav naslednic. Sledil bo zahtevek drugim naslednicam, da jih vrnejo.
V poglavje finančnih sredstev in obveznosti sodi tudi omenjeno vprašanje bank in kliring.Odprto je še vprašanje nekaj kliringov in vprašanje delitve sredstev v bankah z mešanim kapitalom, pa tudi vprašanje delitve dolga Jugoslavije do Organizacije združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij. Pri OZN dolg ni tako velik, kot ga ima Slovenija do OZN v tem trenutku sama (septembra je dolg Slovenije znašal 12,7 milijona evrov za mirovne operacije, op. p.). Predlani smo uspešno razdelili dolg do Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). To je pozitiven precedens. IAEA je odpisala velik del dolga po letu 1992, ko je Zvezna republika Jugoslavija trdila, da je edina naslednica SFRJ, ki pa s strani mednarodne skupnosti ni bila priznana kot takšna.
Težava je z dostopom do arhivov Narodne banke in do vojaških arhivov.Arhivi morajo biti prosto dostopni vsem naslednicam. Sodelovanje z arhivom Jugoslavije in diplomatskim arhivom je zgledno. Glede vojaškega arhiva je bilo v preteklosti nekaj težav, a se je premaknilo na bolje. Arhiv NBJ pa je za nas nedostopen in na to na najvišji ravni opozarjamo srbsko stran in upam, da bo kmalu prišlo do premika.
So pa še arhivi, ki jih želi dobiti Slovenija.Gre zlasti za sporazume, ki zadevajo meje in upravljanje ozemlja ter že omenjena arhivska gradiva, ki se tičejo kulturne dediščine. Glede osimskega sporazuma moramo doseči dogovor s Hrvaško o tem, kdo bo hranil original, kdo kopije.
Več kot 23 let je od razpada države. Zdi se dolgo obdobje, se pa nasledstvena vprašanja med državami lahko vlečejo desetletja. Bomo kdaj sporazum spravili pod streho?Gotovo bo kakšna malenkost ostala odprta še dolga leta. A Slovenija si prizadeva, da bi čim več sporazuma dosegli v čim krajšem času. Kajti dlje kot traja, bolj se izgubljajo stvari, spomin, strokovnjaki, ki stvari poznajo. Po nepotrebnem se države zapletamo v nesoglasja, ki izvirajo iz nerešenih stanj po nekdanji Jugoslaviji, njihova odprava pa bi pripomogla k boljšemu položaju v regiji.
Zakaj se zdi iz vaših besed, da se Slovenija za to zavzema najbolj?To je vprašanje za druge naslednice in njihove politike. Vendarle ko sedemo za skupno mizo, je interes za rešitev na vseh straneh. Je pa vprašanje starih deviznih vlog najbolj problematično in zaradi njega je bilo reševanje drugih številna leta oteženo.
Sodba v primeru Ališić je torej, čeprav je Slovenija z njo nezadovoljna, korak naprej? Spreminja klimo?Ne vem, če jo spreminja. Mi bomo sodbo uresničili, odpravili kršitev človekovih pravic, toda na meddržavnem nivoju ta razdelitev dolga med državami naslednicami vendarle ostaja odprta.
