Zakon o financiranju strank v Nemčiji zapoveduje, da morajo biti na spletni strani parlamenta javno objavljene vse donacije političnim strankam, višje od 50.000 evrov. Konec leta je običajno čas, ko se nabere največ takšnih objav, le da je denarja, ki ga koncerni in industrijska združenja namenjajo v podporo delovanju političnih strank, vsako leto manj.
Leta 2010 je gospodarstvo političnim strankam nakazalo skupno 2,6 milijona evrov, lani je bil znesek, ki so ga prejeli Krščanskosocialna unija (CSU), Krščanskodemokratska unija (CDU), socialdemokrati (SPD), liberalci (FDP) in zeleni, le 1,5 milijona evrov. Tudi leto 2010 je tako kot lansko sledilo volilnemu letu, v katerem gospodarstvo običajno nekoliko globlje seže v žep. Predani je gospodarstvo podprlo stranke z več kot 3,8 milijona evrov.
BMW ne bo več brezplačno posojal avtomobilov
Ob vse bolj skopih donacijah jo je posebno slabo odnesla stranka kanclerke Angele Merkel, lani se je na njen račun iz gospodarstva steklo 375.000 evrov, le tretjina zneska, ki ga je prejela leta 2010. Največ denarja s 443.000 evri še vedno prejme bavarska Krščanskosocialna unija. Večino tega zneska je sredi decembra prispevalo bavarsko Združenje kovinske in elektroindustrije, v začetku leta so se nanje spomnili v avtomobilskem koncernu BMW. Ta je bil predlani precej bolj radodaren in je podprl tudi socialdemokrate in liberalce, člani družine Quandt, večinske lastnice tega koncerna, pa so stranki kanclerke Merklove nakazali 700.000 evrov s svojih osebnih računov. V prihodnje bodo tudi pri bavarskem motornem obratu nekoliko varčnejši. Doslej so političnim strankam svoje avtomobile posojali brezplačno, po novem bodo morale lizing plačati.
Politologi, ki analizirajo, kaj je vzrok manjše darežljivosti gospodarstva do politike, pravijo, da se je del tega denarja preselil v Bruselj, kjer se sprejema vsa pomembnejša zakonodaja, ki zadeva gospodarske subjekte. Večina industrije ima v evropski prestolnici organizirano dobro lobistično mrežo, ki tudi precej stane. Po drugi strani pa so zaradi številnih škandalov podjetja vse manj zainteresirana, da se njihovo ime v javnosti pojavlja v zvezi z donacijami političnim strankam, zato jih pogosto razdelijo na manjše zneske, ki so jih stranke dolžne predstaviti šele v letnih finančnih poročilih.
Največ prispevajo davkoplačevalci
Poročila praviloma razkrijejo, da prispevki, ki jih stranke dobijo iz gospodarstva, predstavljajo le slabo desetino vsega denarja, ki ga porabijo. V sedemdesetih letih so predstavljali tretjino njihovega proračuna. Levji delež delovanja strank se danes krije iz davkoplačevalskega denarja. Stranke so namreč našle učinkovite načine, da čim več denarja iztisnejo iz države, politologi so izračunali, da gre za približno milijardo evrov. Pogosto se denar v stranke preliva iz poslanskih klubov, kjer je pravzaprav namenjen parlamentarnemu in strokovnemu delu, še manj pregledni so tokovi in poraba denarja v deželnih parlamentih.
Precejšen delež potrebnega denarja se nabere iz » prostovoljnih« prispevkov poslancev, v finančnih poročilih strank seznam tistih, ki stranki nakažejo več kot 10.000 evrov na leto, obsega nekaj tipkanih strani, stranke pa so pri socialnem pritisku, ki prisili poslance, da se v prid stranki odpovedo delu svojih prihodkov, nadvse iznajdljive. Samo iz tega naslova so leta 2012 zbrale približno 50 milijonov evrov. Še večja zlata jama so skladi, odgovorni za politično izobraževanje. Ti iz državne blagajne na leto prejmejo približno pol milijarde evrov.
