»Bistvo donacije ali mecenstva je v tem, da denar daš za stvar, za katero misliš, da je vredna tvoje finančne podpore, in od tega ne pričakuješ nič drugega kot zahvalo in osebni občutek sreče.«Mitja Rotovnik, bivši direktor Cankarjevega doma, o meditativnih praksah.
»S stališča neodvisnega producenta moram poudariti, da ni res, da se znotraj institucij ne da nič narediti. Problem ne leži samo v instituciji kot taki, temveč tudi v tem, kakšen odnos imamo do nje. Slovenski karakter je po mojem mnenju naravnan tako, da pred institucijo pokleka.«Bojan Jablanovec, gledališki režiser, o priljubljenosti kolenskih ščitnikov.
»Za delo z gibom potrebuješ dovolj veliko dvorano, svetlo, čisto in predvsem ogrevano, sodobni plesalci veliko uporabljamo tla in velikokrat plešemo bosi. Takšni pogoji pa so za večino nedosegljivo razkošje.«Maja Delak, plesalka in koreografinja, o petičnosti sodobnega plesa.
»Resnično izjemen koncert si je ogledala le zanemarljiva peščica obiskovalcev. Tako se je nehote razgalila osrednja bolezen slovenske glasbene kulture, ki se ji reče provincialnost.«Gregor Pompe, glasbeni kritik, o kroničnih obolenjih.
»Ne spoznam se na botaniko, ampak jasno mi je, da ananas na mojem balkonu ne bo zrasel.«Janja Majzelj, gledališka in filmska igralka, o slovenskih vrednotah.
»Davčne oaze so danes postale nova definicija raja.«Juan Goytisolo, španski pisatelj, o potrebnih popravkih v Stari zavezi.
»Kadar Kitajci razmišljajo, pokažejo na srce in ne na možgane, kot to počnemo v zahodni kulturi.«Maja Milčinski, profesorica azijskih filozofij, o potrebnih popravkih anatomskih učbenikov.
»V Kafkovih pismih vidim človeka, ki je povsem drugačen od pisatelja, ki je napisal svoja dela. V zasebnem življenju je vesel človek, poln humorja, dobrote.«Jacqueline Raoul - Duval, francoska pisateljica, o tem, kaj nam je prikrival Kafka.
»Če se udeležujem vstaj ali si pogledam dokumentarec o delovanju bank, se dobro počutim, a od tega ni nujno pravega učinka.«Jure Novak, gledališki režiser, o žalostni naravi angažmaja.
»Rudarji se lahko zaprejo v rudnik, tovornjakarji lahko blokirajo ceste, avtorji pa smo nemočni pri terjanju avtorskih nadomestil, ki nam pripadajo po zakonu.«Janja Vidmar, pisateljica, o nemoči ne-fizičnih delavcev.
»Ljudje imajo napačno predstavo o tem, koliko neko delo stane; ne govorimo samo o milijonih in tisočih evrov, ampak lahko za umetniško delo odšteješ tudi dvajset, trideset, štirideset evrov.«Piera Ravnikar, umetnica in kustosinja, o drobižu.
»Politika je zame dolgočasna tema, saj se stalno menjuje, sama pa se želim kot pisateljica ukvarjati s stvarmi, ki so trajnejše, ki jim nikoli ne bo potekel rok – in takšna je ljubezenska tematika.«Mirjana Bobić Mojsilović, srbska pisateljica, o modrih izbirah.
»Na Nizozemskem sem prisostvoval predstavi, ko so pred teater na travo postavili klavir, vanj položili bombo, jo od daleč aktivirali in klavir je razstrelilo. In to se jim je zdelo super. Ne! To je dekadenca!«Pavel Mihelčič, skladatelj, o umetniški policiji.
»Kierkegaard je na pojave potrošniške brezbrižnosti in medijske manipulacije opozarjal že sredi 19. stoletja, ko jih sploh še ni bilo.«Primož Repar, filozof, o jasnovidnosti.
»Seveda se mi je zdelo fantastično, da bom lahko naredil obhod po berlinskih rdečih hišah in bom za to še plačan. Takrat sem že zavohal zavist pisateljskih kolegov.«Thomas Brussig, nemški pisatelj, o tem, kar zares šteje.
»Na koncu se celo izkaže, da glavni morilec ni kdo od tistih, ki ljudi destilirajo v šnops, marveč ženski fotomodel, najbolj plehko bitje med vsemi.«Tomaž Gorkič, filmski režiser, o posebnostih slovenske grozljivke.
»Večina svobodnjakov še vedno živi v predstavi, da jim njihov način življenja omogoča določeno svobodo, saj si lahko vzamejo prosto, kadar si želijo. A v resnici to pomeni, da si prostega časa ne morejo vzeti.«Nina Jan, konceptualna umetnica, o tretjerazrednih državljanih.
»Glasbenik je toliko dober, kolikor je dober na odru. Nikogar ne zanima, kako igraš v svoji sobi ali da se ti je na odru zlomil noht; vidijo te samo igrati.«Nejc Kuhar, kitarist, o odločilnem trenutku.
»'Six pack' mišica, ki jo imajo fantje tako radi, popolnoma nič ne pomaga pri dihanju ali govoru, kvečjemu zaklepa rebra in človek ne pride do svobodnega diha.«Alida Bevk, dramska igralka in profesorica, o novodobnih mišičnjakih.
»To je bil teden glasbene radosti in poučnih informacij.«Jure Dobovišek, glasbeni kritik, o Festivalu Slowind, ki je tematiziral tišino.
»Umetnost je bila pri nas do zdaj zmeraj javno dobro in pravica do nje pravzaprav ustavno določena. Če se to dejstvo postavlja pod vprašaj skupaj s pritiskom komercializacije, se začnejo majati tudi temelji razsvetljenstva in humanizma.«Marko Letonja, dirigent, o elitizmu v kulturi.
»Opažam, da se izgublja pomen raziskovalnega procesa, opušča se raziskava sama, nekam bi radi prispeli, ne da bi opravili zahtevano pot.«Milan Tomášik, plesalec in koreograf, o iskrenem ustvarjanju.
»Glavni problem Vibe vse od ustanovitve dalje je isti – zastarevanje tehnike.«Vojko Stopar, direktor Filmskega studia Viba film, o tem, da je težko loviti korak s časom.
»Neoliberalni model 'čim več za čim manj denarja' je za gledališče enostavno škodljiv.«Amelia Kraigher, selektorica Festivala Borštnikovo srečanje, o hiperprodukciji.
»Sedanja generacija pevcev je prisiljena nenehno iskati angažmaje in se boriti zanje. Vendar težko prihajamo do vlog, ki bi si jih dejansko želeli peti.«Urška Arlič Gololičič, operna pevka, o perspektivah.
»Ko Američanu ni popolnoma jasno, kaj skuša avtor povedati, domneva, da avtor ne razume ideje ali ni dovolj dober pisec, da bi jo razumljivo napisal.«Noah Charney, zgodovinar in pisatelj, o razumevanju zahtevnejših besedil.
»Založnikova naloga ni, da knjigo objavi. Založnikova naloga je, da jo proda.«Anne-Solange Noble, direktorica za avtorske pravice pri Gallimardu, o modernizaciji slovenskega založništva.
»Živa glasba, a spet ne vsaka, je del tekme mest za snubljenje obiskovalcev, turistov, kapitala. Njeno siromašenje je eno od znamenj, da je mesto, lišpu navkljub, provincialen zaselek.«Ičo Vidmar, kritik in publicist, o urbani vitalnosti.
»V postpolitičnem času ni več političnih antagonizmov med strankami: to je vse igrano, edini resni antagonizem je med oblastjo in množicami, toda mi molčimo ali pa igramo v 'demokratičnem' cirkusu.«Roger Bernat, katalonski pisatelj, o govorečih klovnih.
»Črna komedija je kot metalska glasba: z njo imaš dostop le do omejene skupine ljudi. Ti te lahko obožujejo do zadnjega atoma, a vendarle – če želiš preživeti, je bolje, da primeš v roke harmoniko.«Tin Vodopivec, stand up komik, o prevladujočem slovenskem okusu.
»Ni pošteno, da moramo glasbeniki, ki opravljamo dovoljeno dejavnost, za to plačevati kazni.«Klemen Bračko, violinist, o listkih za prekrške, ki si jih pridelajo ulični glasbeniki.
