Izgubljeni sin se vrača domov in vsi so ga sprejeli z odprtimi rokami. Fernando Torres je znova postal nogometaš Atletica iz Madrida. Torej kluba, v katerem je odraščal, kluba, za katerega navija, in kluba, o katerem se pogovarja vsa njegova družina. »Že ob odhodu sem dejal, da se bom nekoč vrnil. Zdaj je prišel ta čas,« je dejal španski napadalec.
Za Atletico bo lahko znova zaigral ravno proti najhujšemu tekmecu Realu v španskem pokalu. »Ko sem bil star sedem let, so bili vsi navijači Reala. Edino jaz sem v šoli nosil majico Atletica. Hotel sem dražiti svoje prijatelje, toda na koncu sem bil žalosten samo jaz,« je pred leti povedal Torres in nakazal, kakšno je številčno stanje med navijači v Madridu. Domačini pravijo, da za Atletico drži pesti največ 35 odstotkov Madridčanov. »Dolga leta je Real Madrid največji klub v mestu. Vendar ne samo v mestu, ampak tudi v Španiji in Evropi. Mi smo bili vedno reveži, klub delavskih ljudi, ki smo lovili naše tekmece,« se spominja Torres, ki je sprva želel postati vratar, tako kot njegov brat. »Če si za Atletico, potem trpiš, a hkrati si tudi močnejša oseba. Atletico je vedno pripadal navijačem. Mi smo ujetniki občutkov, navijači Reala pa ujetniki rezultata. Če ni rezultata, tudi njih ni.« Torres kot nogometaš Atletica ni nikoli premagal mestnega tekmeca. Zabil je vsega en gol.
Preprost in iskren karakter
Zgolj en gol proti Realu je zabil tudi z drugimi klubi, vendar s pomembno razliko. Z Liverpoolom mu je kraljevi klub uspelo premagati, v osmini finala lige prvakov leta 2009 s skupnim izidom 5:0. To je bilo tudi obdobje, ko je bil Torres najboljši napadalec na svetu. Pri Liverpoolu se je v španski koloniji znašel kot riba v vodi. Trener Rafael Benitez mu je znal poiskati pravo vlogo v ekipi, zato so Torresovi zadetki kar deževali. Skupno je na 143 tekmah za rdeče dosegel 83 golov. Dovolj, da je Chelsea januarja 2011 zanj plačal 50 milijonov funtov, kar je bil tedaj angleški rekord. Zeleno luč za njegov prestop je prižgal Carlo Ancelotti, a nekdanji trener Chelseaja je sedaj Torresov tekmec pri Realu.
Španski napadalec je v trenutku postal eden najbolj osovraženih igralcev za pripadnike Liverpoola. Prestopa k Chelseaju mu niso nikoli oprostili, zadoščenje pa so dobili s tem, da se Torres v Londonu nikoli ni znašel. Torres je bil v modrem dresu le bleda senca nekoč neustavljivega napadalca, zato je bil vse pogosteje tarča posmeha. Trenerji so se menjali, s tem tudi njegova vloga, prave kemije ni našel niti s soigralci – vsaj na igrišču, medtem ko je bil v garderobi Torres vedno zelo zaželen mož zaradi svojega preprostega in iskrenega karakterja. »Skozi kariero sprva nisem spoznal, kako se moje življenje spreminja,« je dejal nekoč. »Ko si star 17 ali 18 let, še ne veš, kako velik je nogomet. Koliko ljudi živi za nogomet in koliko ljudi ga ljubi. Kot najstnik nisem bil samo nogometaš, ampak tudi navijač. Tedaj nisem dobro razumel, zakaj je iz Atletica šel Christian Vieri, čeprav je bil najboljši strelec lige. Toda z leti sem razumel več stvari in da moraš biti v svoji karieri pazljiv in včasih preudaren,« je povedal. In če ne drugega, je pri Chelseaju dobil lovorike. Tudi tisto najpomembnejšo – ligo prvakov.
Izgubil hitrost, dobil mundial
Za iskanje odgovora, zakaj pri Chelseaju ni nikoli igral tako dobro kot za Liverpool, se je treba vrniti v pomlad leta 2010. Tedaj je začutil težave s kolenom. Odšel je na operacijo, s katero je svoje koleno povsem pozdravil, a hkrati izgubil hitrost in moč, ki sta bili pred tem njegovi glavni odliki. Mnogi so prepričani, da bi bilo bolje, če bi koleno zdravil počasneje in brez operacije, a Torres odgovarja: »Nikoli ne veš, kaj bi lahko bilo. Dejstvo je, da potem nisem imel več težav s kolenom. V mislih pa sem imel tudi svetovno prvenstvo. Ker sem šel na operacijo, sem bil nared v dveh mesecih, zato sem lahko bil v moštvu, ki je osvojilo svetovno prvenstvo. Veliko, veliko stvari je bilo v moji glavi.« Pred in po tem je Torres s Španijo osvojil še dve evropski prvenstvi. Leta 2008 je zabil odločilni gol v finalu proti Nemčiji, leta 2012 pa je bil najboljši strelec tekmovanja.
O Torresovi zasebnosti ni znano veliko, saj ni ljubitelj intervjujev. A ko spregovori, zna razkriti kakšno skrivnost. »Sem človek rocka: Nirvana, Foo Fighters, Red Hot Chili Peppers… To so moje skupine. Moj brat Israel je sedem let starejši in z njim sem si delil otroško sobo. Ni mi preostalo drugega, kot da tudi sam poslušam isto glasbo kot on. Odrastel sem z bratovo glasbo,« je povedal. V Londonu je večkrat obiskal dvorani O2 in Royal Albert, kjer je lahko poslušal največje glasbene zvezdnike. »Spoznal sem tudi brata Gallagher iz skupine Oasis. Večkrat sta nas obiskala v Liverpoolu, saj sta prijatelja Stevena Gerrarda. Ko sem še igral v Španiji, nisem znal angleško, zato nisem razumel besedil. V Angliji sem se naučil jezika, zato zdaj vem, kaj sporočajo moje najljubše pesmi.«
