Ta nekajsekundni napol humorni vložek je ogledalo leta, ki odhaja. Politiki so brez domišljije. Pečejo potico, saj so prepričani, da je to simbol slovenske identitete. Brez kreacije, brez dodane vrednosti, le ena navadna potica. Ta potica naj bi nas vpisala na zemljevid Evrope. In to kljub smešni kuharski opravi počnejo popolnoma resno.
To pa je največji problem politike, ki je zastrupila ta prostor. Absolutni manko smisla za humor. Vse je smrtno resno, na robu usodnosti, tragičnosti in preživetja. Pri tem pa zvesto asistirajo mediji, v prvi vrsti televizije. Nobene distance, nobene humorne note, nobene domislice, ampak le smrtno resno predvajanje političnih nebuloz. Predstavljajte si, kakšen halo bi dvignil en del politike, če bi se Jelena smejala, medtem ko bi prebirala kakšno novico o Janezu Janši. Imeli bi proteste pred nacionalko in različni govorci bi govorili o sabotaži, stricih iz ozadja, udbomafiji, starih silah in zahtevali odstope. Svojevrsten paradoks je prav to, da ima najmanj smisla za humor, bolje rečeno posluha za humor, stranka, ki sama rada kot po tekočem traku proizvaja cinične domislice.
Ko je Janez predstavljal svojo novo knjigo, napisano v zaporu, je na vprašanje novinarke, ali lahko postavi tudi kakšno vprašanje zunaj konteksta knjige, odgovoril, da lahko to postavi le Vladimir Vodušek, ki je prenašal na svoji obskurni televiziji proteste pred sodiščem. Namesto da bi vsi mediji padli v krohot, so to pripombo vzeli smrtno resno. Se celo zamislili, kje za vraga so naredili napako. Očitno je želja po gospodarjevi ljubezni neizmerna. Odnos medijev, posebej televizij, do največjega slovenskega junaka je ves čas ravno v tem polju. Polju ponižnosti in ustrežljivosti. Ves čas v strahu, da jih bo gospodar okaral. Jim povedal, da si ne zaslužijo njegove topline. Da se naj malo poglobijo vase in si izrečejo tovariško kritiko. Ni kaj, gospodar je izjemno talentiran.
Naključno je to sovpadlo z velikim finalom resničnostnega šova Slovenija ima talent. V letu, ki je bilo preplavljeno s formati resničnostnih samonanašalnih ekshibicij, smo vsaj na koncu dobili pravo zgodbo. Zgodbo junakinje Jane Šušteršič, ki nas je osvojila. S preprostostjo, talentom, odkritostjo in pozitivizmom. Pred ekrani so tekle solze. Ni kaj, če že ni smisla za humor, je vsaj čustveni izbruh. In res bi lahko rekli, da je pod črto za nami leto, ki je za zjokat. Toliko upanja na različnih volitvah in eno samo razočaranje. Očitno smo vsi padli na finto smrtne resnosti. Da je na kocki naš obstoj in vse tisto, za kar smo se borili. Za to obstaja le en kratek prednovoletni vzklik: Politiki, dost je b'lo! Ne ga še naprej srat. Če pa že imate diarejo, potem se zraven vsaj malo nasmejte…
