V času vrhunskih karier se športniki pogostokrat znajdejo na naslovnicah časopisov. V večini primerov zaradi odličnih dosežkov in uspehov na svojem področju, pogostokrat pa tudi iz drugačnih razlogov, ki s športom nimajo nič skupnega. Zadnji takšen primer je igralec ameriškega nogometa Adrian Peterson, ki je izkusil oboje. Leta 2012 je osvojil nagrado najkoristnejšega igralca sezone v ameriški nogometni ligi NFL, danes pa vrstice v medijih polni zaradi pretepanja štiriletnega sina. Ker se je tega početja lotil kar z vejo, do 15. aprila 2015 ne bo smel nastopati za svoje moštvo Minnesota Vikings. Devetindvajsetletni Američan se je zagovarjal, da je bil v mladosti vzgojen na podoben način in da ni s tem nič narobe. Ker ga vodstvo lige NFL ni uslišalo, sedaj celo razmišlja o tem, da bi se športno upokojil.
Travmatični dogodki v mladosti
Da se je Adrian Peterson v mladosti znašel v športu, ni bilo naključje. Oče Nelson je bil član košarkarske univerzitetne ekipe Idaho State in bil na poti v ligo NBA. A vse se je spremenilo, ko je njegov brat med čiščenjem ponesreči sprožil pištolo, ki ga je zadela v nogo. Rana se je kasneje vnela, po nekaj operacijah pa je bilo jasno, da je njegovih sanj konec. Mama Bonita se je ukvarjala z atletiko. Že v rosnih letih se je moral spopasti z nekaj travmatičnimi dogodki, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pri sedmih letih je na lastne oči videl, kako je pijani voznik do smrti povozil njegovega starejšega brata Briana. Šest let kasneje je bil prisoten, ko je policija aretirala njegovega očeta zaradi pranja denarja in vpletenosti v prodajanje droge, zaradi česar je moral osem let preživeti za zapahi. V njem se je posledično nabiralo ogromno jeze, ki pa ga ni poslala po očetovi poti. Raje kot v kriminalna dejanja jo je usmeril v šport. Na srednji šoli se je preizkusil v košarki in atletiki. Trenerji so bili prepričani, da bi bil v skoku v daljino lahko bodoči član olimpijske reprezentance, a se je raje odločil za ameriški nogomet.
V srednji šoli in kasneje na univerzi je z očetom govoril pred vsako tekmo. Ko ga je Nelson po izpustitvi iz zapora leta 2006 končno le lahko gledal v živo, si je na tekmi zlomil ključnico. A njegov vzpon zaradi tega ni zastal. Skavti lige NFL so bili nad njim navdušeni, sam pa se je znova ukvarjal z družinsko tragedijo. V Houstonu je bil namreč do smrti ustreljen njegov polbrat Chris. Na naboru ga je kot šestega izbrala Minnesota, Peterson pa se je nemudoma navadil na igranje z najboljšimi posamezniki in hitro postal eden največjih zvezdnikov. Njegova kariera se je razvijala kot po maslu, ko je leta 2011 prišla tekma proti Washingtonu. Hud zvin gležnja in strgane križne vezi so ga pahnile v športno upokojitev. Igralci po tako hudi poškodbi potrebujejo tudi več let, da se vrnejo na igrišče, a Peterson je imel drugačne načrte. Osem mesecev je trdo garal in bil čudežno pripravljen do začetka nove sezone, v kateri je bil nato izbran za najboljšega posameznika sezone.
Razmišlja o upokojitvi
A sedaj se je znašel v povsem drugačnem okolju. Vodstvo lige NFL ima ostro politiko proti kakršnemu koli nasilju zunaj igrišč, zato ni ugodilo Petersonovi pritožbi, potem ko je z vejo pretepel svojega štiriletnega sina, dogodek pa pripisal načinu vzgoje. »Resno razmišljam o upokojitvi. Denarja sem si v času kariere nabral dovolj. Morda je čas, da se resno posvetim poslu z nepremičninami, ki ga imam v Teksasu,« je dejal in med drugim potrdil, da bo proti ligi vložil tudi tožbo. »Seveda bom pogrešal igranje ameriškega nogometa. To je moja prva ljubezen. A vsega skupaj ne morem kar pozabiti. Bomo videli, kako se bodo stvari odvijale. Sam pri sebi bi vedel, da nisem odkorakal stran, ker sem obupal, temveč zato, ker se me obravnava povsem napačno. Skušajo me prikazati kot nekoga, kar nisem. In to močno boli.«
Po incidentu Peterson svojega sina ni smel videti ali z njim govoriti pet mesecev. A stvari so se od tedaj vrnile v ustaljene tirnice. Devetindvajsetletnik, ki ima še pet otrok, vsakega z drugo žensko, pravi, da ga sedaj čaka dolga pot dokazovanja, da ni nasilnež in da ima svoje otroke najraje na vsem svetu. Ob tem pa je še prisegel: »Veje kot sredstvo za kaznovanje ne bom uporabil nikoli več.«
