Živeti s Cinkarno in ostati zdrav

Strupeni leš je vgrajen vsepovsod

»Številne analize in študije, ki so dokazovale povišane vrednosti težkih kovin, so ves čas objavljene na naši spletni strani. In nekatere kažejo, da je zaradi hudega onesnaženja v Celjski kotlini veliko ljudi zbolelo za rakom, pa čeprav nekateri strokovnjaki vztrajajo, da Celje ne izstopa,« pravi Šuštar. Nenazadnje tudi študija dr. Jane Petković jasno navaja škodljivost vpliva nanodelcev titanovega dioksida na človeške celice. In tudi titan, poleg še 17 drugih kovin in nekovin, se uvršča med potencialne rakotvorne kovine, medtem ko je obremenjenost s kadmijem in svincem eden od vzrokov za srčno-žilne bolezni. Kot piše v poročilu Onkološkega inštituta Ljubljana, izdelanega v novembru 2011, je tveganje, da bo prebivalec Celja zbolel za katerim koli rakom, primerljivo s slovenskim povprečjem, medtem ko je tveganje na območju sosednje občine Šentjur že za 14 odstotkov manjše. Med najpogostejšimi raki pa so Celjani kar 1,2-krat bolj izpostavljeni tveganju, da bodo zboleli za rakom dojke in prostate. Niso pa mogli strokovnjaki potrditi, da so vzroki za povečano razširjenost nekaterih vrst raka znotraj obravnavanega območja res povezani z izpostavljenostjo težkim kovinam, saj bi za takšno trditev morali poznati tudi stopnjo izpostavljenosti drugim dejavnikom tveganja.

Kakorkoli obračamo in brskamo po zapisih iz preteklosti, dejstvo je, da se je za degradirano okolje vedelo, največja škoda pa je bila narejena že pred desetletji. Cinkarna je začela delovati leta 1875, skoraj stoletje so v njej pridobivali cink in cinkovo pločevino, pri čemer nastajata kot stranska produkta žveplova kislina in cinkov prah. Topilnica cinka je bila osrednji obrat Cinkarne do leta 1970, ob njej pa so v različnih razvojnih fazah zrasli še drugi obrati. Zaradi hitrega razvoja tehnologije pridobivanja cinka, transportnih in ekoloških problemov so po drugi svetovni vojni lastno proizvodnjo cinka opustili in se usmerili v proizvodnjo titanovega dioksida ter drugih alternativnih programov za grafično in gradbeno industrijo. Takrat naj bi bil storjen eden večjih grehov, saj se je območje Začreta (čret je narečni izraz za močvirje) saniralo in utrjevalo ravno z ostanki metalurške proizvodnje, predvsem cinkove rude. Pri praženju in proizvodnji cinka je namreč ostajala tako imenovana žlindra oziroma leš, ki je veljal za odličen in poceni gradbeni material. Starejši Celjani še pomnijo, da je bilo zanimanje za leš tolikšno, da je komu med čakanjem nanj celo zavrela kri. Leš so namreč uporabljali za gradnjo hiš, česar se še dobro spomni tudi župan Bojan Šrot. »Tudi moj oče je več kot polovico hiše sezidal iz leša, prav tako so se z njim utrjevali nekdanji kolovozi in dovozne ceste, gradila so se celo igrišča,« se spominja tega obdobja župan Šrot. In priznava, da so si Celjani na ta način dejansko sami razširili območje onesnaženosti. A kaj, ko pred tridesetimi leti nihče ni vedel, da je tako zelo strupen. »Kolesja časa pa žal ni mogoče zavrteti nazaj,« priznava župan.

Da so leš odlagali na obeh straneh Kidričeve ceste, ve tudi Boris Šuštar. »In na močvirje, kjer je sedaj tako imenovano cinkarniško naselje Nove Selce, je bilo navoženega ogromno tega materiala,« pove Šuštar. V hišah, zgrajenih iz leša, še danes večinoma živijo ljudje, ki so bili nekoč zaposleni v Cinkarni. Zato ne preseneča, da o tem, v kakšnem okolju živijo, ne želijo razpredati. Še več, celo jezni so na tiste, ki so leta opozarjali na zastrupljanje okolja. Pa čeprav so tudi v svojih družinah imeli bolne, za rakom pa so umirali tudi mladi. Pri treh hišah smo povprašali, ali vedo, kakšen material so uporabili za gradnjo, in kaj pravijo na najnovejše poročilo Cinkarne, pa o tem niso bili pripravljeni govoriti. »Kaj mi bo to pomagalo? Zdaj se ne da več nič spremeniti. In tudi onesnaženost ne bo zaradi tega jutri kar izginila,« nam je dejal eden od njih.

Franc Cajhen, eden od bližnjih sosedov Cinkarne, že vrsto let opozarja, da na območju Bukovžlaka, Teharij, Vrh in Slanc ni hiše, pri kateri ne bi bil kdo bolan. »Vse, kar v tem poročilu piše, mi že dolgo vemo,« pravi in pokaže prah, ki se v debelih plasteh nalaga na okenske police in streho hiše, kar pa je posledica sedanjega onesnaževanja. »Naj pridejo iz Cinkarne in vzamejo vzorce za analizo,« poziva odgovorne Cajhen, ki ima vrsto let težave s ščitnico. A to nekaterih mladih očitno ni odvrnilo, da se ne bi v neposredni bližini vselili v nova stanovanja, ki naj bi bila cenovno ugodna. Ko Cajhna vprašamo, kako je to mogoče, pove: »To so povečini mladi obrtniki, ki bodo nekaj let tu, potem pa se bodo odselili. Ali pa so tu zaradi bližine avtoceste in dnevno migrirajo na delo v druge kraje,« pove Cajhen.

Tveganje v peskovniku

Na srečo tamkajšnji prebivalci nimajo vrtičkov. Čeprav je na tem degradiranem območju nekaj površin še vedno namenjenih celo prvovrstni kmetijski proizvodnji. Kot pravita Simona in Andrej Uršič s celjske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), je v zvezi s pridelavo živil na kontaminiranih tleh pomembno vedeti, da se intenzivnost kopičenja onesnaževal med rastlinami močno razlikuje, a priznavata, da so ravno podatki o stopnji onesnaženosti tal šokantno visoki. »Z vidika vplivov na zdravje pa je treba poudariti, da je pomembno le kopičenje onesnaževal v užitnih delih rastlin, a so seveda tudi takšne z ostanki zemlje, ki so lahko kontaminirane površinsko, kar velja za koreninske dele, liste in plodove. Na podlagi opravljenih raziskav visoke koncentracije kovin vsebujejo predvsem pšenica, krompir, solata, pesa, korenje in peteršilj. Veliko manj pa paradižnik, paprika, zelje, kumare in jagodičje. Zato prebivalcem že vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je rezultate raziskav celjskih tal prvi javno objavil prof. Franc Lobnik, odsvetujemo gojenje prej naštetih vrtnin,« razložijo v celjski izpostavi NIJZ.

Sicer pa na zdravje ljudi v Celju trenutno najbolj negativno vpliva onesnaženost zraka z delci PM10, ki so tako majhni, da lahko vstopijo globoko v dihalne poti in prodrejo vse do pljučnih mešičkov, medtem ko se večji ustavijo v zgornjih delih dihalnih poti. »Iz številnih epidemioloških raziskav je razvidno, da obstajajo tesne povezave med stopnjo onesnaženosti zraka s temi delci in pogostnostjo pojavljanja srčno-žilnih bolezni, bolezni dihal, aterosklerozo in povišanim krvnim tlakom. A lahko negativne posledice prekomerno onesnaženega zraka pričakujemo tudi v drugih krajih, ne samo v Celju,« opozarjata Uršičeva. »S pitno vodo pa se stanovanjska območja v Celju oskrbujejo predvsem iz zajetij, ki so daleč stran od onesnaženega območja, zato pitna voda ni obremenjena s težkimi kovinami,« zagotavljajo na NIJZ.

Zdravje Celjanov je ogroženo tudi zaradi živil, pridelanih na onesnaženi zemljini. Uživanje doma pridelane hrane, ki je kontaminirana s težkimi kovinami, ogroža predvsem tiste, ki takšno hrano uživajo dlje časa in v večjih količinah, ali pa sodijo med rizične kategorije prebivalstva, kot so otroci. In prav zaradi tovrstne dolgotrajne izpostavljenosti ni mogoče povsem izključiti negativnih vplivov težkih kovin, ki jih najpogosteje povezujemo z rakavimi obolenji. Za kadmij, ki ga je v celjskih tleh največ, so raziskave pokazale, da je zelo rakotvoren, pri kronični izpostavljenosti pa so najpogostejše posledice na pljučih in ledvicah.

In kako naj ljudje v Celjski kotlini potemtakem sploh živijo, da ne bodo še naprej ogrožali svojega zdravja? Na NIJZ svetujejo, da je treba v prvi vrsti poskrbeti za sanacijo prekomerno onesnaženega zraka in kontaminirane zemljine na kmetijskih površinah ter vrtičkih. Prav tako je dobro, da spremljajo podatke o stopnji onesnaženosti zraka na spletnih straneh Agencije RS za okolje. In se v primerih, ko je zrak prekomerno onesnažen, čim manj zadržujejo na prostem ter ravnajo po navodilih, objavljenih na spletnih straneh NIJZ. Na vrtovih pa gojijo le zelenjavo, ki v užitnih delih ne kopiči težkih kovin, predvsem pa doma pridelano sadje in zelenjavo pred uporabo dobro očistijo in operejo. Pomembno je tudi, da se otroci ne igrajo v peskovnikih, kjer lahko zemljo vnašajo v usta, in da si redno umivajo roke. Je pa seveda tako, da lahko strokovnjaki ljudem svetujejo, koliko ljudje priporočila upoštevajo, pa ve le vsak sam.

Odredba je pripravljena

A prav to, kolikšna je pravzaprav onesnaženost zraka in tal, ta čas ni znano, saj se meritve ne izvajajo. Za kar so odgovorni tudi lastniki Cinkarne, to pa je v prvi vrsti država, saj Cinkarna nikoli ni bila zasebno, temveč je podjetje v državni lasti. Kar pomeni, da bi lahko prst uperili tudi v državo, ki je po ustavi dolžna vsem prebivalcem zagotoviti zdravo življenjsko okolje. Ko smo ministrstvo za zdravje (MZ) vprašali, kaj so v preteklih letih naredili, da bi Celjanom pomagali, so odgovorili, da so leta 2008 na pobudo CI in z namenom celovite ter dolgoročne ureditve problema onesnaženosti Celjske kotline podprli prizadevanja za raziskave na tem področju. »Skupaj z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvom za okolje in prostor smo sofinancirali raziskovalni projekt 'Onesnaženost okolja in naravni viri kot omejitveni dejavnik razvoja v Sloveniji – modelni pristop za degradirana območja na primeru Celjske kotline'. Projekt se je zaključil marca 2012 in njegovo končno poročilo vključuje nabor ukrepov, ki so potrebni za celovito sanacijo tega območja.« Na ministrstvu dodajajo, da vseskozi zagovarjajo pristop »zdravje v vse politike«. Sploh pa je treba problematiko območij prekomerne obremenjenosti po njihovem reševati celovito in medresorsko, s postavitvijo prioritet glede na stopnjo tveganja za zdravje ljudi ter izvedljivost.

Niso pa se na naša vprašanja odzvali na ministrstvu za okolje in prostor, ki je v preteklosti naročilo in tudi plačalo študijo velenjskega podjetja Enrico za območje Bukovžlaka. Študija se je izkazala za pomanjkljivo, verjetno pa ni bila poceni. Bolj odgovorno obnašanje države in tudi politike je v preteklih letih pričakovala tudi Ribarič Lasnikova, ki pa ji je v zadnjem času vendarle uspelo stvari premakniti z mrtve točke. »Naše aktivnosti zdaj budno spremlja direktorat evropske komisije za okolje, k čemur so pripomogli različni dejavniki, od stroke, CI, ozaveščenosti javnosti do medijev in politike. Odredba za razglasitev degradiranega območja in odlok o programu ukrepov za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja na območju Celjske kotline sta pripravljena na sprejem na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. V odloku je program sanacije, ki naj bi trajal do deset let, vsebinsko, terminsko in finančno ovrednoten. In prav pri denarju se je že zataknilo. Predvideni vir financiranja je bil sprva namreč izključno kohezijski ali strukturni sklad, a so v Bruslju jasno povedali, da v kolikor je povzročitelj obremenjevanja okolja znan, ta to tudi plača. Kar pomeni, da bi sanacija bremenila Cinkarno, posredno pa tudi državo. Trenutno je v pripravi dokumentacija za izvedbo sanacije. Glede na onesnaženost, ki je prisotna na tem območju, pa je ekonomsko, tehnično ter okoljsko najsprejemljivejša metodologija stabilizacije in solidifikacije na mestu samem. Za zajemanje podtalnice pa bo treba zgraditi neprepustno pregrado in tako preprečiti odtekanje onesnažene podtalnice v vodotoke,« razloži Ribarič Lasnikova. Prepričana je, da bodo sanacijo škode na svojih ramenih občutile tudi bodoče generacije.