Svetovalci za utaje ropajo države

Tajni dogovori

»Za največje multinacionalke in najbogatejše posameznike tega planeta davki očitno niso več neizogibni. Eno najresnejših razkritij afere Lux Leaks je, da je ta ureditev povsem zakonita z vidika luksemburške zakonodaje. Tudi po mednarodnih standardih je to težko preganjati, je pa zdaj vsaj možno, da preiskovalni in davčni organi posameznih držav pogledajo sheme, ki jih je objavil ICIJ, in v njih najdejo znake kaznivih dejanj davčne utaje. ICIJ je prišel do več kot 27 tisoč strani dokumentov, od tega je več kot petsto dokumentov o predhodnih davčnih dogovorih, ki jih je večinoma odobril vodja pomembnega urada luksemburške davčne uprave in Luksemburgu na ta način pridobil davčne prihodke na račun davkoplačevalcev drugih držav. Tretjina teh dokumentov vsebuje konkretne zneske finančnih poslov, ki skupaj presegajo 200 milijard dolarjev, zato je moč sklepati, da je skupen znesek vsaj še trikrat večji. A ti dokumenti so povezani le z revizijsko in svetovalno družbo PricewaterhouseCoopers (PWC), enake davčne dogovore in sheme, v katerih multinacionalke z zapletenimi finančnimi transakcijami in hibridnimi posojili umetno znižujejo davčno osnovo, pa so sklepale tudi KPMG, Deloitte ter Ernst & Young kot preostale tri od velike četverke svetovnih revizijskih in svetovalnih hiš. Čeprav naj bi bile dolžne zagotavljati pravilnost in zakonitost računovodskih izkazov, obenem podjetjem svetujejo, kako se izogibati plačilu davkov. To kaže na izprijenost sistema, v katerem bogati dobivajo vedno več in ne plačujejo davkov, namesto njih pa morajo to početi srednji razred in revni, ki so povrh obsojeni na vse bolj vitko državo in na krčenje sociale, šolstva in zdravstva,« razlaga Blaž Zgaga, preiskovalni novinar in edini član ICIJ iz Slovenije.

Preiskovanje šefa

Zoper Luksemburg sicer že potekata dva postopka evropske komisije zaradi sumov nedovoljene pomoči z davčnimi olajšavami koncernoma Fiat in Amazon. Skrivne davčne dogovore, ki jih Luksemburg doslej ni želel izročiti, lahko zdaj komisija poišče kar na spletni strani ICIJ in nato kaznuje Luksemburg in druge države, ki kršijo evropske pogodbe. »Pri takšnem izogibanju davkom gre za spodkopavanje ideje o združeni Evropi, ki temelji tudi na solidarnosti. Slednja je očitno le vaba za naivne, saj ne le Luksemburg, ampak tudi Velika Britanija, Irska, Nizozemska, Ciper in še nekaj držav z ugodnim davčnim statusom privabljajo multinacionalke in jim omogočajo izogibanje davkom v škodo drugih državljanov EU. Novi predsednik komisije Jean-Claude Juncker, ki je bil 19 let predsednik luksemburške vlade, je del problema in ne rešitve. Težko si je predstavljati, da bi komisarka, ki je pristojna za področje konkurence, temeljito opravila svojo nalogo, ko pa je preiskovanec lahko tudi njen nadrejeni. A na srečo se javnost po zaslugi razkritij, kakršno je bilo predlani utajevanje davkov v davčni oazi na Britanskih Deviških otokih, vse bolj zaveda, da je nepravično izogibanje davkom eden glavnih problemov, ki uničuje države in civilizacijo,« pravi Zgaga, ki upa, da državljani kot volilci tega ne bodo več dopuščali. Sicer je poleg davčne harmonizacije v EU po njegovem edina prava rešitev v globalni ureditvi pravičnega obdavčevanja, kjer bi z večjo transparentnostjo onemogočili skrivanje denarja v davčnih oazah in skrivanje dejanskih lastnikov podjetij.

Vse hujša kriza v svetu vendarle odpira oči ljudem in vse več jih počasi dojema, da obstaja tesna zveza med rezi v proračunskih blagajnah in med milijardami, ki že desetletja izginjajo v davčnih oazah. Zaradi vse večjega pritiska so politiki v EU in v skupini G20 po izbruhu prve afere vendarle naredili nekaj korakov k večji transparentnosti lastništva v davčnih oazah in k avtomatični izmenjavi podatkov o bančnih računih med državami. A to še ne bo dovolj, saj luksemburška afera razkriva še zapletenejši sistem, s katerim politične in ekonomske elite prikrivajo svoje premoženje pred davki in živijo na račun drugih.

Oškodovani Slovenci

So v luksemburške spletke vpletena tudi slovenska podjetja? »Pri preiskovanju dokumentov ni bilo zaznati slovenskih podjetij ali tujih podjetij, ki so lastniki večjih slovenskih izvoznikov, so pa v afero vpleteni nekateri svetovalci pri naši privatizaciji, torej največje tuje finančne in svetovalne družbe, ki danes Slovenskemu državnemu holdingu svetujejo pri razprodaji naših strateško pomembnih in dobičkonosnih podjetij. To kaže na veliko verjetnost, da bodo slovenski državljani dvakratno oškodovani. Prvič zato, ker se dividende in dobički s prodajo državnih deležev ne bodo več stekali v proračun, temveč k tujim lastnikom, drugič pa zato, ker tja zaradi verjetnega zmanjševanja davčne osnove prek Luksemburga ne bomo dobili niti primernega davka na dobiček. Štiri največje revizijske hiše so močno navzoče tudi v Sloveniji, saj skoraj ni večjega podjetja, ki mu ne bi revidirale poslovanja in pripravljale letnih poročil. Velika verjetnost je, da tudi tem podjetjem svetujejo na podoben način kot v primeru Luksemburga. Že tako je nerazumno, da Slovenija prodaja samo tista podjetja, ki so uspešna, poleg tega pa niti ne gre za pravo privatizacijo, če na primer lastnik Aerodroma Brnik posredno postane kar nemška država. To je le potrditev napovedi znanega ekonomista Aleksandra Bajta, ki je leta 1990 napovedal, da bo Slovenija po odcepitvi postala avstrijska provinca,« odgovarja Zgaga.

Dirka proti dnu

Medtem ko nekatere države, kot je Luksemburg, s svojim dobro znanim statusom davčno ugodnih okolij in razvejano mrežo bančno-finančnih storitev že dolgo izkoriščajo davčni damping za privabljanje multinacionalk in provizije od spornih finančnih poslov, so se mnoge druge majhne države, katerih infrastrukturo in ceneno delovno silo multinacionalke dejansko izrabljajo za ustvarjanje svojih prikritih dobičkov, prisiljene celo odreči kakršnemu koli obdavčenju tujih dobičkarjev. »Države, ki so v šibkejšem položaju, mnogokrat sklepajo bilateralne sporazume, v katerih se odpovejo davkom ali multinacionalkam dajejo subvencije in s tem tekmujejo med seboj proti dnu. Namesto da bi multinacionalke pošteno plačevale davke, skrivajo dobiček zase in za delničarje, obenem pa znižujejo standarde in proračunske dohodke držav, čeprav koristijo njihovo infrastrukturo, visoko izobražene delavce in drugo. Država v ljudi vlaga na sto tisoče evrov v času njihovega študija, skrbi za njihovo zdravje in gradi ceste, potem pa pridejo zastonjkarji in skušajo v imenu dobičkov in kapitala vse to še bolj oklestiti. Sramotno je, da velik del javnomnenjskih voditeljev še vedno podpira to neoliberalno ideologijo,« je ogorčen naš sogovornik, ki ga skrbi tudi preveč toleranten odnos slovenskih oblasti do tovrstnih trendov.

Slabi zgledi

»Prenašanje denarja v davčne oaze pri nas postaja vse bolj množičen pojav. Treba bi bilo zaostriti zakonodajo in okrepiti preiskovalne organe. A dogaja se, da na primer celo finančna ministra Dušan Mramor in Franc Križanič, ki bi morala biti vzor državljanom, vlagata v slovenska podjetja, ki delujejo v Luksemburgu. Ali da pride v preiskavi pranja denarja pri gradnji TEŠ 6 do hišne preiskave pri davčnem svetovalcu Darku Končanu, ki je bil prej državni sekretar na ministrstvu za finance, zadolžen za davke, zdaj pa svetuje strankam, kako optimizirati davke oziroma kako se izogibati njihovemu pravičnemu plačilu. Ali pa da davčni inšpektor Đorđe Perić, ki je skušal preprečiti davčno prevaro, dobi odpoved, ker je bilo podjetje direktorja Davčne uprave Ivana Simiča hkrati davčni svetovalec preiskovanca Domna Zavrla, ki je pred nedavnim kaznivo dejanje priznal na sodišču. Ena glavnih težav naše družbe sta poleg korupcije tudi sistem vrtljivih vrat in konflikt interesov na najvišjih položajih, kar omogoča, da so nekateri vplivneži vedno korak pred preiskovalci. Resda je treba preganjati sivo ekonomijo na drobno, a še strožje bi bilo treba preganjati davčne utaje na najvišji ravni, kjer gre za precej večje zneske. Davčne oaze si namreč privoščijo tisti, ki imajo dovolj denarja tudi za davčne svetovalce. Če bi preprečili beg denarja v davčne oaze, potem tako ostri varčevalni ukrepi sploh ne bi bili potrebni. Tako pa morajo davke, ki se jim najbogatejši izognejo, nadoknaditi ostali državljani, ki so obsojeni na večno varčevanje in zmanjševanje javnih storitev,« opozarja Blaž Zgaga.

Za zdaj se žal zdi, kot da zaman. Medtem se še naprej dogaja, da multinacionalke in posamezni bogataši, ki bi najlaže kaj prispevali v blagajne držav, v katerih so si nagrabili bogastvo in kjer uživajo javne dobrine, prepuščajo polnjenje proračunskih lukenj ostalim državljanom, ki so zaradi tega vse bolj obdavčeni in ubogi. A se takšnim krajam po eni strani zaradi svoje neobveščenosti in apatičnosti, po drugi pa zaradi vse večje zagnanosti domačih pomagačev, ki za lepe nagrade zagovarjajo interese tujih zavojevalcev in pustošenje države, ne zmorejo niti zares razjeziti in upreti.