Belakova in Valdesova sta svoj gibalni material organizirali okoli predpostavke, da gibalni material sam po sebi nekaj izraža in na nekaj napotuje, da torej napotuje na resničnost onstran osvetljenega plesnega poda dvorane Duše Počkaj. Njune gibalno-plesne fraze naj bi reprezentirali samost, sterilnost in potujenost naših vsakodnevnih potopov v virtualne odnose (hitri, ostro zaključeni gibi, repeticija in ritmični staccato), vendar ob tem nista upoštevali pomembne zanke: naše druženje z računalnikom že spremlja nabor gibanj (premikanje prstov po tipkovnici, presedanje na stolu, drobni trzljaji z glavo, morda celo smeh itd.), ki je že reprezentacija določenega kognitivnega oziroma psihičnega stanja. Reprezentacija reprezentacije je nepotrebna, saj ker živimo med ljudmi, že vemo, kako je videti emocionalno telo, in kolikor je reprezentacija nepotrebna, ne more komunicirati določene vsebine, temveč komunicira le samo sebe, torej le formo. Naše oko lahko prepozna samost in odtujenost nekoga, ki sedi za računalnikom, težko ali skoraj nemogoče pa je ta stanja prepoznati v hiperboličnem in patetičnem plesu, cepljenem na slabo dramsko igro. Gledati človeka, ki sedi za računalnikom in se ne odziva na dražljaje iz svoje mesene okolice – v tem je tesnoba, v tem je torej želeni učinek. Gledati plesalki, ki se trudita z veliko gibalnega aranžmaja izraziti ali pripovedovati tesnobo – v tem je zgolj napaka.
Avtorici situacij, ki sta si jih izbrali, nista vzeli zares, niti ko bi jih lahko. Priložnost za performativ sta imeli najprej, ko sta se na odru bojevali, se potemtakem skušali nadvladati (ta antagonizem bi, če ostanemo v njunem reprezentacijskem vesolju, verjetno lahko razumeli kot bitko za všečke, kolikor pa bi plesalki dosegli performativno težišče, bi nas, gledalce, nasilje lahko zmotilo z vso svojo resničnostno silo); namesto da bi vstopili v pravi fizični kontakt in se v njem izčrpali, sta pretep zgolj nakazali.
Drugo priložnost je v prizoru z vrvjo zamudila Belakova. Plesalka je bila namreč okoli gležnjev zvezana, vrv pa je izza visokega zida iz kartonastih škatel upravljala Valdesova, natančneje, Belakovo je skušala zvleči v zid. Belakova je rinila naprej in stran od zidu, vendar tega ni počela tako, kot se to faktično počne, temveč se je na potege in na upor odzivala pretirano. Tam, kjer bi morali vladati ekonomičnost in racionalnost performativa, je plesalka razgrajala z uprizarjanjem in emotivnostjo.
Profil in kazen je s histerijo obtežena predstava – ne le z vidika gibalnega materiala, temveč tudi z vidika ostalih ključnih odrskih elementov, torej luči, videoprojekcij in glasbe –, ki nam o kritičnosti plesa sporoča napačne stvari, saj nam to skuša sporočiti skozi estetizacijo telesnosti. V kontekstu nelagodja družbenih omrežij telesnosti ne gre estetizirati, saj s tem razpade točno tista anksioznost, ki bi se morala razpreti. To telesnost je treba izolirati in jo takšno – suho, strašno in umrljivo – pripeljati pred gledalce.
