Dobro, morda je izraz banalna pretiran, a v časih, ko imamo toliko resničnih problemov, v časih, ko, kot radi govorijo naši politiki, a le, kadar so v opoziciji, naša ladja pušča na vseh koncih, si takšna stvar še tega izraza ne zasluži. Sploh ob dejstvu, da se, če že govorimo o šolah, na naših vseskozi dogajajo stalni verbalni in tudi kak fizični napad na učitelje in da je spoštovanje do njih padlo na raven, ko jih otroci vsevprek tikajo, kot da bi skupaj krave pasli.
Precej bolj kot dogodek sam bi nam tako lahko dal misliti odziv nanj. Ta je namreč znova razkril vso dvoličnost naše družbe. Da bi s tem zapisom ostali v okvirih naše rubrike, smo bili tako isti dan le četrt ure malce pozornejši na zgolj eno vrsto prometnih prekrškov okrog nas. Starejša gospa, s katero smo delili sedež na mestnem avtobusu in katere moraliziranje o omenjenem dogodku je ob njenem glasnem govorjenju v mobilni telefon slišala vsaj polovica avtobusa, je na primer, ko je na postaji v Šiški zapustila avtobus in svojo pot nadaljevala z avtomobilom, pogovor mirno nadaljevala. Z mobilnim telefonom v roki med vožnjo je, mimogrede, na križišču nahrulila še kolesarja, ki je pravilno prečkal cestišče, a ji zaprl pot, zatem pa silovito pospešila, da je, še vedno s telefonom v roki, ob prihodu v bližnje območje umirjenega prometa (cona 30) vozila s hitrostjo vsaj 50 km/h. Ista gospa torej, ki je hip pred tem moralizirala o dogodku, s katerim ni nihče ogrožal nikogar, je v naslednjem trenutku za volanom z agresivno vožnjo in hkratnim telefoniranjem ogrožala vsaj deset mimoidočih. A, zanimivo, nihče se nad tem ni zgražal. Kot se ni nihče zgražal niti malo za tem, ko smo na avtobusni postaji v obdobju šestih minut v neposredni bližini šole in vrtca v času, ko omenjeni stavbi zapušča truma otrok, našteli 20 (z besedo: dvajset!) voznikov in voznic, ki so se mimo peljali s telefonom v roki.
Pa saj to ni nič takšnega, kajne? Pogovori so bili zagotovo nujni. Da je vpliv na voznikovo sposobnost takrat enak, kot bi vozil vinjen, tudi ni pomembno. Zraven sta šola in vrtec? Ah, to nima veze. Ampak to, kar sta počela ravnatelj in učiteljica – to pa je zločin! Da, točno tak je edini možni sklep. Nad omenjenimi 20 vozniki, pa nas je bilo na postaji v nekem trenutku 14 odraslih ljudi, se namreč ni zgražal nihče. A se jih je sočasno kar nekaj zgražalo nad dogodkom v mariborskem kabinetu. Imamo res pravico do tega? Dokler samo v prometu, da sploh ne omenjamo drugih področij, vsakodnevno vsak izmed nas naredi vsaj eno precej hujšo stvar, zagotovo ne.
