Treba je nekako vedeti, da je pri njem težko oziroma nemogoče ločiti osebnostni karakter od karakterja pesmi. Vseeno se na tej točki lahko (končno) vprašamo – po videnem in slišanem v zadnjem času –, ali o tem že lahko govorimo v pretekliku. Seveda je od Stevena Patricka nepošteno pričakovati, da ostane isti zgolj zato, ker smo se mi spremenili, a občutek je, da je končno spoznal, da »ljudje« okoli njega le niso tako velik ali nerešljiv problem, kot ga je sam potenciral, ter da je končno uvidel, da mu res nihče nič noče.
Tako tudi njegova sporočila pridobijo pravi efekt in se po naravni poti umestijo tja, kamor dejansko sodijo – v razmislek vsakega posameznika in ne v neko kolektivno histerijo, za katero je mislil, da jo lahko z varne razdalje nadzoruje. S takšnim odnosom do lastne usode tudi (povečini) premočrtna zvočna kulisa postane dovolj privlačna; ne – z izjemo klavskega finala Meat Is Murder – da poudari povedano, temveč da povedanemu v sporočilu ne škoduje. Ironija tako ni več sama sebi namen, ampak zelo iskrena in strastna poetika, ki lahko njegov porušeni mit v očeh nekaterih na novo izoblikuje. Morrissey se je vrnil, in upam, da ne samo za nekaj trenutkov.
Začel se je zelo resno zavedati, da tudi on ni večen
Verjamem, da bi na tem mestu lahko v različne smeri špekulirali z vsem, kar se bere o njegovi bolezni v zadnjem času – češ da se je džentelmensko spokoril in hkrati spoznal, da svojim lojalnim oboževalcem dolguje nekaj več kot občasno prepirljivost s trenutno založniško hišo. A nekaj je ta operacija prinesla s seboj – Morrissey se je začel resno zavedati, da tudi on ni večen, in se iz »godlje« izvlekel na zelo eleganten način. »Če umrem, pač umrem. Če ne, pa ne,« je izjava, ki s seboj nosi veliko več kot nonšalantni odnos vsega skupaj – je streznitev, da mora početi tisto, kar najbolje zna. Ne samo da je pred kratkim izdal izjemen album World Peace Is None Of Your Bussiness, velik del te izjemnosti iz studia je neboleče in brez histerije preslikal tudi na oder.
Res da nas je pustil dolgo čakati, preden je padel zastor pred odrom, vendar nam je potem ponudil tisto, po kar smo prišli, in – ker je bilo že vnaprej prisotno nekaj upravičene bojazni – dosegel in na trenutke celo presegel vsa pričakovanja. Seveda ni mogel povsem iz svoje kože ter nam tako – namesto kakšne pesmi več v programu – na platnu dobre pol ure serviral svoje popkulturne obsesije, a večina nas ni imela nič proti videom Ramonesov, Nico, Charlesa Aznavoura, Chrisa Andrewsa, Briana Ena, napevu Ding Dong The Witch is Dead s kolažem, posvečenim železni gospe, recitiranju pesmi Waiting to Die s strani Anne Sexton, pojavnostjo Allena Ginsberga in New York Dolls. Njih smo čakali, saj je bila naslednja poteza logična sama po sebi: oder se bo končno sprostil za prihod njihovega najbolj gorečega oboževalca Stevena Patricka Morrisseya.
Program bistveno predrugačil in premešal ter obračunal s klišeji
»Vaš prijatelj sem,« so bile njegove prve besede nam, potem ko se je poklonil bendu. S tem je pravzaprav povedal vse. Morrissey se je odprl proti publiki in tako sproščeno ter z impresivno dozo šarma tudi nastopil. Da je v zraku nekaj povsem drugačnega, je bilo jasno že po prvih dveh skladbah (Hand in Glove, Everyday is Like a Sunday). Ne vem, s čim smo si to zaslužili, a glede na prejšnje set-liste je Moz program bistveno predrugačil in premešal ter s tem za tisti večer dobesedno obračunal s pričakovanimi klišeji.
Večji del programa ali točno polovica skladb je bila vzeta z aktualnega albuma. Mednje je spretno umestil nekaj preteklih solističnih dražljajev (Speedway, You Have Killed Me, I'm Throwing My Arms Around the Paris) ter se spretno izognil pretiravanju z dediščino The Smiths. Poleg že omenjene Hand in Glove je nostalgikom namenil le še Meat Is Murder, seveda v kontekstu njenega sporočila in krutim videom v ozadju. Pravzaprav je bil lajtmotiv zadnje faze špila vezan na pravico do življenja, saj smo do omenjene pesmi prišli prek I'm Not a Man (in nekaj prej The Bullfighter Dies).
Pripravljen žrtvovati marsikaj
Temu aktivizmu je pripadla tudi »tehnična« zahteva, da se na jurisdikciji prizorišča ni smelo servirati hrane z mesnimi dodatki. Takšen je pač njegov način razmišljanja in glasbe. Prav s pomočjo nje izraža enkratno doživetje življenja in je zanj pripravljen žrtvovati marsikaj. Vendar če je Morrissey v preteklosti, preganjan z notranjimi kompleksi, svoj nesporen talent žrtvoval za bolestno željo, da bi bil glavni (mesija), je tokrat sprejel različnost ljudi okoli sebe. Posledica tega je sproščen spremljevalni bend, ki se ne izgublja v predvidljivosti, temveč jo izkoristi za nemoteno povezovanje povedanega in slišanega. To ni več rutinski posel iz ozadja, temveč enostavna in konvencionalna logika, ki odlično sovpade z neprijetnimi Morrisseyevimi pozitivnimi sporočili. Vse te spremembe so bile dejansko nujne, kajti vsaka vrnitev na »staro« bi bila zanj usodna in tragična po kreativni plati.
Morrissey nam je tako prejšnji teden dal jasno vedeti, da je razčistil sam s seboj in zunanjimi demoni. Verjamem, da je bilo to težko in naporno delo, zato je potreboval več časa, kot je sprva pričakoval. Opazna so še nekatera odstopanja v prepričljivosti, a niso usodna za sam koncert. Izgubljeno pozornost si kmalu povrne, zato lahko še enkrat zapišem – dobrodošel nazaj, stari nergač.
