Med svežino in ohlapnostjo – odgovor na kritiko baleta Tristan in Izolda

Pri pisanju gospoda Doboviška človek pogosto dobi vtis, da se za kompliciranim izrazoslovjem, mestoma povsem nerazumljivim, skrivajo nezmožnost strokovne argumentacije, nepoznavanje področja, o katerem piše, ter pomanjkanje lestvice vrednot. Gospod Dobovišek je pogosto žaljiv in evforičen, večinoma piše o svojem počutju in reakciji na dogodek, ne pa o umetniški stvaritvi sami. Tudi ko je navdušen in ko hvali, je v ospredju on, ne pa ustvarjalčev koncept in sporočilo, ki ga posreduje publiki.

Povod za moje pisanje je nedavna kritika baleta Tristan in Izolda, uprizorjenega v SNG Opera in balet Ljubljana, ki je 10. novembra 2014 z naslovom Med svežino in ohlapnostjo izšla v časopisu Dnevnik.

Ta kritika je celo med boljšimi, ki jih je napisal gospod Dobovišek – poskuša umestiti konkretno stvaritev v širši kontekst operne in baletne umetnosti, razčlenjuje povezavo z vzori, predvsem Wagnerjem, v smislu realizacije glasbeno-scenskih idej jo primerja z uprizoritvijo Orfeja in Evridike, obravnava koreografijo in plesni gib naslovnih vlog.

Problem se znova pojavi v točki, ko pisanje preseže meje osebnega – tako na primer Dobovišek zapiše: »raznih Pugnijev, Drigov, Minkusov« in mimogrede degradira operne skladatelje, v zaključku pisanja pa z neprimernimi izrazi (»šarmirala« in »ki se rad vrača domov«) kar sam sestavlja ekipo nove uprizoritve in tako izniči vrednost ne le avtorjev baleta Tristan in Izolda, temveč tudi proces umetniške kreacije nasploh.

Vračam se h konstruktivnemu delu kritike.

Ne strinjam se z izjavo: »Baletna in prav tako operna umetnost – kakor načelno tudi druge zvrsti – črpata izrazno enkratnost iz določil znotraj lastnega estetskega polja.« Menim, da vsaka zvrst umetnosti črpa iz neomejenega umetniško-humanističnega polja in kot taka vedno znova zastavlja vprašanja o smislu človekovega obstoja. Ozko gledanje na balet kot specifično zvrst umetnosti in obravnava neposredne povezave med Wagnerjem, njegovo glasbeno-scensko manifestacijo mita o Tristanu in Izoldi in konkretno predstavo ne izpostavljata resnične vrednosti novonastalega dela. Balet Wagnerja sicer glasbeno citira, vendar ima čisto drugačno estetsko izhodišče in je v tej točki z njegovim Tristanom neprimerljiv. Je poetični balet, kjer se predvsem v prvem dejanju ustvari krhko, a popolno ravnovesje, sublimna polifonija med gibom, sceno, osvetlitvijo in glasbo, ki kot nekakšen perpetuum mobile ves čas poganja zgodbo in drži gledalca v totalni koncentraciji. Osrednja junaka nista izpostavljena, a sta ves čas navzoča skozi subtilno čustvo, ki ju obdaja. Luč, koreografija in scenografija genialno izkoriščajo tako horizontalno kot vertikalno razsežnost odra – liki se kot privid pojavljajo iz teme, a so po zaslugi natančno projicirane razsvetljave neverjetno plastično osenčeni, skupaj s kostumi in mehkimi gibi delujejo mistično in mitično obenem – gledalcu se zgodba kaže kot čutno čustveno doživetje. Glasba deluje kot poganjalec dogajanja in povezava z Wagnerjem je v prvem dejanju le mehko, asociativno nakazana. Povsem nepomembno je, kako je balet nastajal – šteje končni izdelek, ki kreira lastno »estetsko polje« na osnovi srednjeveškega mita, s katerim je bolj povezan kot z Wagnerjem.

Vprašanje, ki ga zastavljam, je morda prehod iz transcendentalnosti prvega dejanja v precej bolj konkretno okolje v drugem. Predstava se tu osredotoči na sama Tristana in Izoldo, ki postaneta, tako kot glasba, precej bolj stvarna. S tem, ko se jima približamo, pa se, paradoksalno, zmanjšata njuna izostritev in ločljivost; tisto, kar je prej veljalo za privid, za nezemeljsko, izgublja tudi to nezemeljskost in se spreminja v nesnovnost. Je to »trganje mita«, o katerem govori Dobovišek, dodatna odlika predstave? Je na koncu Wagnerja le nekoliko preveč ali pa je godalni izsek iz partiture uspešen prenos v drugačno – poetično okolje? Bi moral »Liebestod« delovati kot kulminacija zgodbe? To so postavke, ki bi jih moral umetnostni kritik zastaviti kot vprašanja, ne pa vsiliti izrazito enoznačnih odgovorov.

Želim si, da bi moje besedilo razumeli predvsem kot željo, da bi umetnostno kritiko v slovenskem prostoru povzdignili na raven konstruktivno in strokovno argumentirane literarno-idejne platforme med umetniškimi ustvarjalci in občinstvom.