»Drugi smo bili!« složno vzklikne zasedba Muff. Na minuli Emi namreč. Za njih je glasovalo več kot 3000 ljudi. Po sestavi gre za ljubljansko-kočevski bend. Bend z več kot milijon ogledi na youtubu. Gre za pesem Naj sije, pri kateri pa velja upoštevati, da je to komad, ki ga je Pop TV odkupil za svoje potrebe. Z uvodnim delom najavlja reklame. Muff so neke vrste all-star zasedba preverjenih starejših-mlajših muzikantov z izkušnjami s sodelovanj z zasedbami, kot so Tinkara Kovač, Mi2, Neisha... »Če sem na koncert dobil 200 evrov, je bilo to največ, a to so bile redke priložnosti,« navrže kanček muzikantske reale Dorian Granda, nekoč bobnar Tinkare K., danes Muffov.
Tridesetletniki. Generacija glasbenikov, ki je splošno raven igranja v državi dvignila, a obenem generacija, ki se avtorsko stežka prebija navkljub vztrajnosti in glasbeniško-izvajalskim kvalitetam. »Ko nam pravijo, da smo pop, je pri tem opaziti, da ljudje pazijo, da nas ne bi užalili. Ni razloga. Da, pop smo! Pri nas smo obremenjeni s tem izrazom, kje drugje pač ne. Mi se te etikete ne sramujemo,« razmišlja Miha Gorše, klaviaturist zasedbe, medtem ko Tadej Košir, kitarist, doda: »V bistvu so pri nas vsi večji bendi rockerji, čeprav so vsi mainstream. Pop je verjetno Gušti, tudi Leelojamais, že Tabu so nekje na pol.«
No, kot se za klasičarski slovenski pop bend spodobi, Muff obvladajo za dve uri programa priredb, medtem ko so avtorske skladbe manjšinske. Živo igranje kombinirajo z matrico. Zakaj? »Narava modernejših zvokov je taka, da potrebuješ matrico. Obilo elementov je, ki bi jih moral jaz početi na klaviaturi, a nimam dovolj rok. Zato so zadeve posnete na matrici,« razloži klaviaturist Gorše, ki edini tudi poje spremljevalne vokale. »Če je glavni vokal ženska, ni tako enostavno peti moškim vokalom, ker imajo glede na moške visoke lege in ni enako,« odgovori Gorše.
Muff so zasedba, ki se giblje po osrednji liniji. Na eni strani nastopi in sodelovanja z vrhom strukture, kot so Pop TV, Ema, prireditev Avto leta in servisiranje podobnih slovesnosti, obenem pa nastopanje tudi v malih gostinskih obratih. In uspeva jim v Mariboru. Maribor je mesto, ki je marsikateremu izvajalcu za prebitje trdo. »Morda celo boljše kot v Ljubljani. V Mariboru smo nastopili dvakrat in obakrat je bilo polno. V Rožmarinu je bilo tristo ali celo več ljudi.« Menda precej žensk v publiki. Nemara zaradi Senidah oziroma Senide Hajdarpašić, vokalistke zasedbe, se je oni dan, ko smo jih obiskali v njihovem prostoru za vaje, razvilo razpredanje. Dekleta pač cenijo izpostavljena dekleta. Kar Senidah je.
Ne glede na to, da pravi, da jo pri glasbi zanima predvsem melodija, je napisala nekaj spodobnih besedil: »Zadnjih nekaj komadov sem napisala sama. Prej nisem pela, razen doma. Vse vrste glasbe. Dogaja se mi predvsem melodija in ne toliko tekst. Če hočem razumeti tekst, ga moram imeti skorajda napisanega pred seboj.« Odrasla je v Trnovem. V okolju Klemna Klemna oziroma ekipe Trnow stajl torej. »Da, spomnim se jih. Stalno so stali pri Deanu (kavarna, op. av.) in pod blokom. No, zdaj sta prišla pa še dva prijatelja, ki redno prihajata na vaje...« konča Senidah in najavi fena Igorja s Fužin in tipa z vzdevkom Disko iz Jarš. No, ves čas se je pričakoval prihod njenega fanta, Cazzafure oziroma Anžeta Kacafure, avtorja, producenta, menedžerja in nasploh šestega člana benda, ki je s produciranjem ključnega komada sprožil nastanek benda.
Po določenem času se je zares pojavil. Rahlo zmečkan. Do dopoldanskih ur pričujočega dne je v studiu končeval ploščo. »Saj se poznava z razstavišča,« reče Anže Kacafura. Ugoden, višji »self made« tip s Fužin. Čigar komad se je pri njegovih 16 letih zavrtel v filmu Birthday girl z Nicole Kidman. »Iskreno rečeno smo modeli zadnje minute. Če bi nam rekli, da je rok prvega avgusta, bi končevali zadnjega julija. Tako je in od tega ni bežati,« doda Gorše, ki je Senidah prvič spoznal na odru, kamor je prišel igrat.
