Matjaž Rakovec ima pravico, da zavrne intervju, a s tem jasno pokaže, kako velik človek je. V tem primeru se je izkazal kot strahopetec, ki se boji soočiti z neprijetnimi vprašanji. Za Rakovca je nekorektno pisanje že vsaka utemeljena kritika, čeprav je ob prevzemu funkcije pred štirimi leti razlagal, da ne želi kimanja, ampak kritiko. Zdaj ga je verjetno zmotilo, da smo v Dnevniku prejšnji teden razkrili plačilno listo hokejske zveze in opozarjali na nekatere vidnejše napake pred začetkom tivolskega turnirja. Rakovec ob tem pozablja, da je objava podatkov o finančnem načrtu zveze v javnem interesu, saj je zveza sofinancirana iz državnih sredstev. V intervjuju bi imel zagotovo možnost pojasniti, zakaj je zveza tako krivično zastavila izplačilo nagrad za morebiten obstanek v skupini A, a se je raje odločil molčati. Očitno je, da se ni pripravljen soočiti s pomislekom, zakaj je razmerje bonusov med selektorjem in igralcem skoraj 15:1 in zakaj celo videoanalitik dobi večjo nagrado kot akterji na ledu. Izmikanje intervjuju kaže tudi na Rakovčevo neodgovornost do javnosti in pomanjkanje suverenosti v pomembnih odločitvah.
Odkar Rakovec sedi na predsedniškem stolčku, si je povsem podredil hokejski aparat. Kdor ne razmišlja kot on, ni zaželen za isto mizo, zato ni čudno, da si je za člane predsedstva skrbno izbral ljudi iz svojega zaprtega kroga. Zgled bi lahko našel pri Franju Bobincu, ki je v predsedstvo rokometne zveze zvabil pomembneže iz gospodarstva (Škrabec, Živko, Pucer, Napast, Golob...). Nedvomno pa bi moral biti Rakovec bolj spoštljiv vsaj do legend slovenskega hokeja. Ob zadnjem reprezentančnem turnirju si je privoščil veliko sramoto, ko si je drznil selekcionirati celo vabila za goste v prostoru VIP, kjer ni bilo prostega sedeža niti za človeka iz hokejskega hrama slavnih v Torontu.
