Vsakdo, ki se je že kdaj malce resneje ukvarjal s produkcijo zvoka, ve, da je večina skladb posnetih mnogonivojsko. S tem mislimo na številne podlage in linije inštrumentov ter vokalov, ki jih pravzaprav poslušalec niti ne zazna natančno. Kljub temu pa bi odsotnost teh podlag za poslušalca pomenila neko praznino v kakovosti zvočnega doživetja.
Pri tem pa je treba upoštevati tudi to, da nas večina, ki glasbo poslušamo na kakšnih poceni računalniških zvočnikih, radijskih sprejemnikih ali v avtomobilu, v bistvu niti nikoli ne sliši vsega, kar nam nek avtor želi sporočiti prek glasbe. Omenjene naprave preprosto nimajo dovolj zmogljivosti, globine in definicije, da bi lahko zaznali celotno zmes zvoka.
Za najbolj petične poslušalce zato obstaja kup dragih naprav na trgu, ki omogočajo prav to - detajlno poslušanje zvoka. Bodisi ob gledanju filmov bodisi za primarno poslušanje glasbenikov. In ti, prisegajo na analogni zvočni signal.
Eden takih pripomočkov so tudi slušalke Sony MDR-1ADAC. Te imajo namreč vgrajen USB DAC ojačevalnik, ki pretvori digitalni signal v analognega.
Na začetku je bilo vse analogno
Predhodniki današnjega digitalnega zapisovanja zvoka so bili analogni nosilci zvoka. Tudi zvok v naravi je namreč v analogni obliki oz. v obliki valovanja. Do 70. let prejšnjega stoletja so glasbeniki snemali glasbo tako, da so zaznave mikrofona oziroma valove neposredno prenesli na ustrezen medij – kar je bil običajno magnetni trak. To je pomenilo najbolj neposreden prenos zvoka na medij.
Za to, da bi računalnik lahko razumel te valove, pa jih je potrebno spremeniti v ustrezno obliko, to pa pomeni v zaporedje števil. Razmah digitalnega signala smo doživeli v letu 1983, ko so zgoščenke oziroma digitalni nosilci zvoka CD-ji prišli na trg.
Gotovo poznate kakega zapriseženega glasbenega petičneža, ki nad vsem prisega na vinilke. Te so namreč tipičen nosilec analognega zvoka. In čeprav se zdijo vinilke nekaj, kar se skriva nekje na zaprašenih podstrešjih, čedalje več glasbenikov izdaja svoje albume tudi na teh nosilcih zvoka - Kings of Leon, Taylor Swift, Nine Inch Nails, Kanye West ...
Kot skoraj pri vseh stvareh obstajata tudi dva različna pola. Na eni strani so puristi, ki prisegajo zgolj na analogni signal, na drugi strani pa so privrženci digitalnega. Analogen zvok, kot že omenjeno, velja za najpristnejšo obliko, prek katere lahko nek glasbeni izvajalec najbolj neposredno poda svoje zvočno sporočilo. Argument v prid analognega zvoka je tudi reprezentativnost, saj pri digitalnem zvoku ni zaznati malenkostnih nians, ki se izgubijo pri pretvorbi v digitalni zapis.
Visoka cena, visoka kakovost
Vendar vsaka nadaljnja reprodukcija analognega signala pomeni postopno degradacijo v kakovosti kopije. Pri digitalnih kopijah te degradacije ni. Najbrž bo pa najbolj veljalo dejstvo, da je draga in kakovostna digitalna naprava lahko boljša kot analogna in obratno.
Namreč, v zadnjih desetletjih je tehnologija napredovala do te stopnje, da je konverzija analognih signalov v digitalne že zelo kakovostna, zato naj bi bile razlike praktično neopazne.
Pa gremo nazaj na Sonyjeve slušalke. Ja, te so v prvi vrsti videti odlično. Atraktiven videz in kakovostni materiali nemudoma vzbudijo občutek prestiža. Opremljene so tudi z vgrajenim predvajalnikom glasbe, ki lahko deluje približno 7 ur na eno polnjenje – precej priročno, saj se na ta način znebimo motečega kabla za povezovanje z drugimi predvajalniki. V paketu dobimo kar pet kablov, prek katerih lahko slušalke povežemo s praktično vsemi možnimi napravami . Od pametnih telefonov z univerzalnim priključkom do Applovih naprav.
In ja, zvok slušalk je odličen. Spodaj je primerjalna tabela z nekaterimi drugimi modeli.
Sedaj pa glavno vprašanje ... bi odšteli za takšne slušalke 300 evrov? Pravi glasbofil najbrž že. Vsi ostali pa gotovo lahko najdemo še vedno primerljiv izdelek, po veliko ugodnejši ceni.
