Ta morebitna ministrica za kulturo – še vedno čisto hipotetično – je od samega začetka grenka vsaj toliko kot kulturniki, ki se bodo morali od zdaj naprej pogovarjati s kulturnopolitičnim analfabetom. Kritike jo prav pošteno težijo. Razmišlja, da prijaznega povabila svojih političnih botrov ne bi sprejela, a prilika je vendarle prevelika. Zakaj se štiri leta (bolj verjetno leto in pol) nekoristno presedati v parlamentu, če lahko poprime za resno delo?
Zaveda se, da o življenju kulture v Sloveniji bolj malo ve. Ko dobi nadse tisto skladovnico papirjev, s katero se ubada pred zagovorom v parlamentu, pod njeno težo skoraj klone. A na srečo je snov hvaležna. Kulturna politika ima tako visoko strukturirano govorico nakladanja, da je vse, kar mora storiti, ponavljati dobro znane fraze o znamčenju, oplajanju in strateškem načrtovanju, kot so to počeli vsi njeni predhodniki. Manj je razumljivo in bolj nesmiselno – manj vprašanj poraja in bolj zaleže. Nihče ne bi rad pokazal svojega neznanja in vprašal česa čisto temeljnega in zdravorazumskega, celo parlamentarci ne.
Zgodba je še vedno izmišljena.
Tako se ministrica znajde na Maistrovi. Tamkajšnji uslužbenci seveda v pozor. Da jim pošljejo na čelo popolno neznanko, nekoga brez kilometra v njihovih čevljih, nekoga, ki v sektorju nima ne stikov ne podpore, povsem neomreženega ovtsiderja? A videli so že vse in preživeli so vse: nesposobneže, birokrate, evrokrate, levičarje, desničarje, načelneže, bleferje, insiderje, celo kulturomrznika na samem vrhu resorja. In najpomembneje – obdržali so se. Šli so že čez marsikaj in šli bodo tudi čez novo ministrico za kulturo. Važno je, kot vselej, delati previdno. In morda takale uganka brez odgovorov sploh ni slaba stvar. Da je ministrica nepopisan list, pomeni, da lahko kaj malega nanj napišejo še sami.
Če je vsaj malo prebrisana, bo nova ministrica za kulturo to tudi pustila. Da ji prekaljeni uradniki svetujejo pri njenih uvodnih korakih v kabinetu, da se ne pripeti kaj nerodnega že na prvi oviri. Da si na ministrstvo ne pripelje recimo oljkarja za šefa kabineta, občinske birokratinje za generalno sekretarko in predstavnikov interesnih združenj za svetovalce. Ampak ministrica ni od lani. Ona ve, da lahko le pametnejši in suverenejši od nje do kraja razgalijo njeno podinformiranost in neodločnost. Ob najboljših kadrih, kar jih premore kulturna politika, bo videti še bolj neuporabno in nekoristno. Ne, treba je najti ljudi medlega ugleda in zmernih političnih veščin. Predvsem pa je skrajni čas, da si v novem okolju ustvari prijatelje.
Druga naloga: treba se je podučiti o tem šmentanem kulturnem sistemu. Kakšen problem je to sploh lahko? Rokovala je z zdravstvom, kaj malega bo že vedela o zamaščenih interesnih okoljih in strašnih lobijih, s katerimi jo kar naprej svarijo. Poda se torej v njegovo temno srce. Obiskovati začne gledališča in muzeje po vsej državi, vrata odpre direktorjem, funkcionarjem, poznavalcem. Ugotoviti mora, kakšne bodo njene prioritete, ko pa jo s tem dan in noč morijo novinarji in mnenjski voditelji, četudi je lepo povedala, da se bo zavzemala za vrhunskost, dostopnost in raznolikost kulture. Pa pred parlamentom naštela vsa kulturi potrebna (p)opravila, kar se jih je našteti dalo. Zdaj vidi na lastne oči: v Trstu so potrebni popravila odra, v Ljubljani arhivu zamaka klet, na Ptuju pa se lahko vsak trenutek zruši balkon. Evo jih, moje prioritete, si misli, ko se pelje s še enega protokolarnega izleta. Prvi mesec je kar lepo preživela, celo zabavala se je. Ni bolj prijaznih ljudi, kot so direktorji javnih zavodov, razmišlja. Pravzaprav – bolj ko jim gre težko, bolj so prijazni. Trpežni, ti kulturniki. Čisto tako si je ministričino delo predstavljala – veliko amaterskega teatra in še več špasa.
Z novinarji pa je ves čas križ. Kar ne nehajo sitnariti. Vsak dan kaj. Predvsem pa želijo izvedeti, in to najkasneje jutri do 12. ure, kaj namerava početi in čemu bo dala absolutno prednost med vsemi njenimi nepreštevnimi prioritetami. Bolj jim razlaga, da je že vse povedala pred parlamentom, bolj jo novinarji opominjajo, da je eno govoriti, spet čisto drugo pa dejansko poprijeti za delo.
In tu ima ministrica svoje vnete svetovalce, uradnike in pomočnike. Vsi ji skušajo nežno prigovarjati, da je po mesecu dni kabineta napočil čas za odločitve in javno opredelitev okoli ciljev. Že zato, da nekoliko popravi suhoparen leporečniški prvi vtis. Nekdo jo celo spomni na predhodnika, ki je na svojem parlamentarnem zaslišanju podal dodelan in s časovnico opremljen načrt. A do tukaj ima ministrica dovolj. Zdi se, da so vsi pozabili, kdo je tukaj naokoli nov šef!
Čas je za akcijo. Čas je za prvo prioriteto – okrožnico medijem. Nadležne in neotesane novinarje bo spomnila na dobro staro oliko z omiko, podpisala pa se bo, ne brez ironije, kot ministrica za resnico. Naj vedo, da je tudi ona pozorno brala Orwella, Becketta in Jančarja. Služba za odnose z javnostmi je na nogah. Uslužbenci pristopijo nežno, v rokavicah, taktno ji predstavijo argumente, zakaj z novinarji nihče pri pameti ne sili na fronto, slikovito ji orišejo scenarij, ki se ji obeta, če ne odneha s svojo malenkostno zamerljivostjo: novinarji jo bodo do konca mandata spominjali na dan, ko jih je prosila, naj ji gledajo skozi prste. Predvsem pa jo čaka izdatno navdahnjena kritika. Poziv lepodušniške države k medijskemu bontonu je lahko le izvir neštetih satir, jo opozarjajo bistroumni strokovnjaki za javno komuniciranje. Ministrica se naslednje jutro zbudi ohlajene glave in z jasnim uvidom, da je osnutek okrožnice najbolje takoj odvreči v razrez. Poslati jo bi bilo res nespametno. Še sreča, da se lahko vedno zanese na svojo piar službo.
Zgodba je izmišljena. Vsakršna podobnost z resničnimi dogodki je naključna. Ni mi znano, da bi se v tem trenutku karkoli podobnega dogajalo v kateri koli resni državi.
