Rdeča nit je bila opus Toruja Takemicuja – ta monografski poudarek pa izhodišče za spored, ki ga je domislil Robert Aitken. Flavtist, dirigent in poznavalec novejše glasbe nam je ob preteklih stikih s Slowindom že približal Varèsovo in Carterjevo delo, ju kontekstualiziral in programsko nadgradil. S festivali v globljem pomenu besede smo dočakali doslej največje predstavitve omenjenih skladateljskih osebnosti pri nas. Če se je Aitken, kot je sam povedal, letos ozrl k »Takemicuju in njegovemu svetu«, ni meril na kak pregled današnje japonske ustvarjalnosti, temveč na moderno preroditev stoletja zaprte glasbene tradicije, torej na njen stik z zahodom in na posebno ustvarjalsko identiteto spojev med kulturama, njunimi miselnostmi in glasbenimi tehnikami. Takemicu je s sopotniki ustvaril zvočno-časovne strukture, ki preusmerjajo avantgardne postopke (a tudi debussyjevsko avtonomijo barve) v odpiranje forme in v prosojnost kozmičnega prisluha, torej k samoizbrisu skladateljske glasbe oziroma njenemu zbližanju z Enim.
Koncert prejšnjo soboto je bil posvečen odzvanjanju takih izhodišč v delu vodilnega predstavnika »naslednje« generacije (že prej omenjenega Hosokave), v skladbah notranje kompleksnega statičnega trajanja, naraščanja in vračanja v tišino – pogosto v refleks(iv)nem osmišljanju zvočne materije z dvema sferično povezanima glasbiloma oziroma izvajalcema, na primer z eolsko-avletskim duom (oboist Matej Šarc in harfistka Naoko Jošino) v Loku – Pesmi, v Oblačnih pokrajinah pa z obrisi harmonike (Klemen Leben) in njihovim barvnim praizvorom v starem ustnem inštrumentu šo (Majumi Mijata, tudi ob svojih drugih nastopih karizmatična v tihem in dolgem odmerjanju omejenega zvočnega nabora). V obeh skladbah za pihalni kvintet v izvedbi kvinteta Slowind smo sledili zarisom gosteje spletenega gradiva in nekoliko jasnejšim odsekom časa (Starodavni glasovi), sicer povsem izmaknjenega samodejni oblikovalski logiki.
Takemicu je bil večstransko odprt tudi v odnosu do glasbene funkcionalnosti. V program festivala je bil vključen njegov prispevek k filmski glasbi, na nedeljskem koncertu pa smo slišali njegove izstope k »množični rabi«, to je skoraj zabavniško obarvane zborovske pesmi v sproščeni izvedbi Komornega zbora Ave pod vodstvom Jerice Gregorc Bukovec; zavzeto sta se posvetila tudi krstu akordične študije (naložene iz spektra delnih tonov) Več luči Uroša Rojka. Uvodoma se je trobentač Franc Kosem podal na Takemicujeve Poti (hitrih menjav zvočnih nasprotij). Prvinska sugestivnost daljne glasbene kulture se nam je odprla z ljudskima odlomkoma in ritualno močjo nastopa Džunko Handa (na bivi spremljani pevski prizor iz epa Gion Šodža) ter velemojstra na šakuhačiju Tadašija Tadžime oziroma njegovega Žerjava (razširjenih pihalskih tehnik ni izumil modernizem). Z zaključnim koncertom Proti morju (naslov značilne skladbe poznega Takemicuja) je spored zaplul v skladateljevo tako imenovano »morje tonalnosti« in med zadnje poklone Debussyju, vendar ne brez sprotnih vrnitev k zaostrenemu izrazu in večzvočjem (Evkalipti), pa tudi ne brez Hosokave (Ptičji fragmenti III za šo in flavto, s sijajnim Alešem Kacjanom).
Vsaj omeniti je treba še zlati abonma, saj je prav tako zaznamoval minuli glasbeni teden, zaradi filigranske profiliranosti kanadskega ansambla s petnajstimi godalci Les Violons du Roy (namesto prvotno napovedanega Bernarda Labadieja ga je vodil Jonathan Cohen) in domišljijsko razživetega dialoga s pianistom Alexandrom Tharaudom. Utripajoče pregleden Bach, pa četudi z že preveč suho poudarjenim ritmičnim parametrom (Brandenburški koncert št. 3); nato povsem razodevajoča Mozart (klavirski koncert Jeunehomme) in Haydn (počasni stavek D-durovega koncerta za dodatek) – z igrivim, a v detajlirani projekciji glasbenega govora tudi »otroško« jasnovidnim Tharaudom in organskim skupnim izvedbenim konceptom so prinesli v naše kraje glasbeno radost in poučno informacijo.
