Tudi zaradi tega nas le malokaj razjezi tako kot razmišljanja v smeri, češ, zakaj so radar nastavili ravno »tam in tam« ali pa zakaj so prav »na tej in tej« cesti postavili znak z nižjo omejitvijo hitrosti, saj da na tistem koncu še nikdar ni bilo prometne nesreče. Poznamo točno določen primer tovrstnega zgražanja ljudi, ko so na precej prometni cesti postavili prometne znake z omejitvijo hitrosti 40 namesto 60 kilometrov na uro. Pa čeprav je dejstvo, da je območje precej delikatno, saj za dokaj nepreglednim ovinkom stoji prehod za pešce. Bi torej po njihovi logiki res moral nekdo najprej zbiti pešca, po možnosti mamo z otroškim vozičkom, ki jih tam ne manjka, da bi bila postavitev novega znaka upravičena? Ali pa pričevanja posameznih divjakov za volanom, ki pravijo, da že leta vozijo enako divje, pa se jim ni še nič zgodilo. Se res mora najprej zgoditi, preden bi prilagodili svoj način vožnje? Kot da ne bi vedeli, da se, tisti, ki se igra z ognjem, slej ko prej opeče. Ali pa komentar anonimnega bralca, ki je pod enega naših člankov o varnosti otrok v avtomobilih zapisal, da naj že nehamo s histerično propagando na račun otroške varnosti. In za svoj komentar dobil celo lepo število všečkov. Seveda, dokler se ne zgodi nam samim, ne boli, je pa prav ta histerična propaganda eden od načinov omenjene preventive.
A zgoraj našteto je pač miselnost določenih ljudi. Še huje je, ko kakšnega takšnega pri dejanju, ki se njemu ne zdi sporno, ujamejo, pa jo odnese brez kazni oziroma vsaj brez takšne, ki bi se ga dotaknila toliko, da mu ne bi več padlo na pamet ponoviti česa podobnega. Vnebovpijoč je primer (poklicnega) voznika, ki je letos pri Vranskem z osebnim avtomobilom na avtocesto zapeljal v napačno smer, nato v napačni smeri vozil približno 40 (!) kilometrov, se ustavil pred cestninsko postajo Kompolje, izstopil iz avtomobila in pobegnil čez ograjo. Ker je bila o vsem obveščena policija, so ga kot pešca kmalu prijeli, ga pridržali do streznitve in mu odvzeli vozniško dovoljenje. Toda kaj, ko je bil na Darsovo vprašanje policiji, kaj se bo s kršilcem dogajalo, odgovor naslednji: ko bo pretekel neki rok po odvzemu vozniškega dovoljenja za B-kategorijo in bo poravnal globo, bo dobil vozniško nazaj in bo spet lahko vozil osebni avto (B-kategorija), svoje delo, kot poklicni šofer, pa bo lahko opravljal ves čas. Tipičen primer, ki je v posmeh prometni varnosti! A zakonodaja to žal dopušča. Oktobra 2014 se takšna vožnja na gorenjski avtocesti ni končala tako srečno, saj sta umrli dve osebi – povzročitelj in nedolžen uporabnik avtoceste.
V nekaterih državah so že pred več kot dvajsetimi leti, ko je bilo to neizpodbitno, javno objavili ime, priimek in še kakšen podatek tistega, ki je storil podoben ali še precej manjši prometni prekršek. Pri nas ga ne, čeprav je jasno in pri več instancah potrjeno, kdo je bil kršitelj. In potem se čudimo, da posamezniki prekrške ponavljajo, vse dokler se kakšna zgodba ne konča tragično. V takšnih primerih anonimnosti enostavno ne bi smelo biti! Verjetno pa tudi pri komentarjih, kot je tisti s histerijo, ne.
