Robert Burns, Miši, ki ji je plug preoral gnezdo, 1785
V Estonijo sva z Bernardo odpotovala na povabilo Marin, njene kolegice iz Portugalske. Ženski sta si tudi še potem, ko sta se njuni poklicni poti razšli, kar naprej nekaj dopisovali, Marin jo je vabila k sebi in tako je Bernarda sredi junija izrazila željo po obisku. Malo sem polistal po koledarčku, videl, da do konca leta nimam nobene obveznosti, in ji povedal, da sem voljan iti kot njen varuh in nosač, in sicer v času okrog 8. septembra, ko se imata tamkaj v prvem kvalifikacijskem dvoboju skupine A za EP 2016 spopasti nogometni reprezentanci Estonije in Slovenije.
Kot navijač sem tiste dni prebiral predvsem športne časopise, namesto da bi se bil seznanjal z estonsko zgodovino, jezikom in kulturo. To se mi je, kot se je izkazalo pozneje, bridko otepalo.
Ko je prišel čas odhoda, sem blagroval priložnost, da zapustim rodni kraj. Prejšnje tedne smo namreč namenili temu, da bi se najina dva bratislavska psa Manky in Honza spoprijateljila s hčerinima ljubljanskima, Ferrisom in Flynnom. Ves mesec sem zelo malo spal. Moji živci so bili, priznam, razrvani. Poskusite kdaj sami voditi štiri pse, ki še niso pristopili k temeljni listini OZN, v jutranji gozd, »kjer ni stezice ne poti«...
Mislil sem si torej, da bosta ženski klepetali, jaz pa bom dremuckal pred televizorjem, kjer so se v tistem času imele dogajati pomembne reči: v košarki izločilni finalni obračuni, v tenisu pa četrtfinale, polfinale in finale US Opena. Izpred televizorja me bodo spravili zgolj na nogomet, sem se po tihem pridušal.
Veselil sem se že samega poleta, ki je imel iz cenovnih razlogov potekati v dveh stadijih: najprej z Dunaja v Frankfurt, potem iz Frankfurta v Tallinn.
Preganjalci Allaha z dvema l-jema bodo želeli slišati, zakaj imena mesta ne pišem, kakor predlaga Slovenski pravopis 2001, torej Talin. Estoncem tudi danes ni prav, da ime Rusi pišejo kot
* * *
Kakorkoli, poleta kot priložnosti za oddih sem se veselil prezgodaj. Dunajski avion so zaradi suma tehnične napake za skoraj celo uro zadržali na pregledu v Berlinu in tako sem vse do Frankfurta sedel na robu sedeža – kar je izjemno razdražljivo stanje, če se oseba pred vami ves čas igra s hrbtnim naslonilom sedeža in vam ga treska v kolena – kajti pilot je iskal izgubljeni čas, tako da je avion kljub lepemu vremenu od strahu ves čas trepetal. Na frankfurtskem letališču bi morala z Bernardo v desetih minutah prešprintati štiri kilometre. Rekord za kategorijo nad 60 let se mi je posrečil, a z goljufijo, tekla sva namreč po tekočih trakovih. Kakorkoli, še ves naslednji polet sem lovil sapo in me je, kadar sem zakinkal, moje glasno sopenje takoj spet zbudilo.
V Tallinn sva priletela dne 4. septembra pozno zvečer. Že takoj po prihodu, na stranišču letališke prtljažnice, sem doživel akulturacijski šok. Ob izhodu sem na notranji strani vrat zagledal velik plakat z napisom
PŰKSILUKKI CONTROLISID?
spodaj je bil še prevod:
HAVE YOU CHECKED YOUR ZIPPER?
(V prevodu: STE PREVERILI ZADRGO?)
Sporočilo kakor da bi mi govorilo: »Veliki brat vas ne nadzoruje več. Zato vas opozarjamo, da se morate zdaj sami nadzorovati!«
Šlo je torej za nekakšno dediščino sovjetskega terorja, resda sfiltrirano in pregneteno v hudomušnost.
Očitno sem v svoji pretresenosti ostal še ne vem koliko časa na stranišču, ne da bi se tega zavedal, kajti ko sem se vrnil k prtljažnemu traku, se je tam vozikalo le še nekaj oguljenih kovčkov, ki se jih je lastnik, po videzu sodeč sir Oliver iz grupe TNT, menda sramoval, tako da je čakal, da končno odideva še midva. Bernarda me je obvestila, da najinih dveh lepih kovčkov ni. Prepočasi sta tekla v Frankfurtu.
»Seveda, zdajle pa kdove kdo preverja njuno zadrgo.«
Na uradu Izgubljeno – najdeno so obljubili, da prtljago dostavijo naslednji dan dopoldne (in tako se je tudi zgodilo).
Zunaj naju je čakala Marin s – kakšno presenečenje! – lastnim avtomobilom. V Lizboni smo se zbližali prav zato, ker ni vozila avta in tudi ni imela šoferja. Tako sva se ji nekajkrat ponudila, da jo po kakem dogodku popeljeva domov. A zdaj se je izkazalo, da ji je bila vožnja v, priznam, nemogočem prometu Lizbone prenevarna, ko pa se je vrnila v Tallinn, se je reaktivirala.
Vreme je bilo toplo, nočna temperatura je znašala 16 stopinj. Marin je povedala, da imajo že kar lep čas idealno vreme. Sredi junija je en dan celo snežilo, o kresu je deževalo, kot je že navada, potem pa se je začelo dolgo obdobje čudežno sončnega vremena. Marin je rekla, da nikomur ni jasno, zakaj je tako.
Povedal sem ji, da je meni jasno. Skoraj v vsej zahodni in osrednji Evropi imamo mokro vreme, ki je posledica dejstva, da se Zalivski tok zaradi ledeniškega razsoljevanja severne morske vode ustavlja, posledica pa je, da se mora tropska vročina, ki nujno sledi zakonom konvekcije, seliti na sever vse bolj po zraku. Spetinspetni ciklon nad zahodno in srednjo Evropo je perpetuacija vlage tropskih ciklonov, ki jih zemeljsko sukanje zanaša iznad Severne Amerike prek Atlantika.
Marin, ki je spet naredila name vtis izobražene in bistre ženske, je nagnila glavo postrani in po premolku rekla, da se ne more popolnoma strinjati z mano, saj v svojem modelu ne upoštevam učinka tako imenovanih atmosferskih rek, ki prinašajo po desetkrat letno silne količine vlage iznad Atlantika zahodno od Portugalske in Zahodne Afrike, vsa ta vlaga pa se pri prečkanju gorate zahodne britanske obale ohlaja in zgošča v dež.
Razpravljanje se je sklenilo z mojo dobrodušno pripombo, da bi jo moralo vreme, kakršno napovedujem še za mnoga leta, veseliti ne glede na razlike v najinih vremenski modelih, saj vsekakor pomeni, da se bodo turisti od sredozemskih obal vse bolj obračali k lepotam Estonije.
Medtem smo se tudi že pripeljali v domačo ulico. Marin, ki je že en čas postajala iz neznanega razloga vse bolj nemirna, si je na lepem oddahnila in zapeljala okrog hiše na notranje dvorišče ter parkirala v nekakšnem tristranskem ograjku, v katerem je bilo prostora za dva avtomobila. Pojasnila je, da nerada parkira tu, kajti sosed, ki si z njo deli drugo polovico, ima kombi, tako da ji je, če sta parkirana oba, praktično nemogoče izpeljati. »Kot vidita, na dvorišču ni kje drugje pustiti avta, saj bi povsod oviral izvoz iz garaž, in zato raje parkiram kar zunaj na ulici, a nocoj in torej tudi ves vikend soseda ne bo, upam.«
Stanovanje je bilo samsko, a razkošno: poleg velike dnevne sobe, ki si je delila skupni prostor z jedilnico in kuhinjico, je bila tu še gostiteljičina spalnica, potem dodatna študijska soba z računalnikom, kjer sva si z Bernardo uredila ležišče na udobnem izvlečnem kavču, in kopalnica s straniščem. Bideja, ki mi je že dolgo nepogrešljiv dokaz nadstandarda, sicer ni bilo, a iz kopalnice so držala še posebna vrata v savno. Marin je povedala, da slednja ni nič posebnega, da spada v vsako stanovanje.
Ženski sta kramljali, jaz pa sem se lotil usposabljanja televizorja, ki je bil v dnevni sobi, a ga Marin ni uporabljala in ni niti vedela, kako ga aktivirati. Z dvema pilotoma se mi je posrečilo. Videl sem, da premore precej lokalnih programov, od športnih pa samo Eurosport in Eurosport News. A dvoboj med Marinom Čilićem, za katerega sem bolj ali manj brez upa zmage navijal že vse od leta 2006, ko sem ga prvič kot mladinca videl igrati med našim bivanjem na Hrvaškem, in Čehom Berdychom – četrtfinale US Opena! – so Estonci, ki nimajo kakih vidnih uspehov v tem športu, očitno sklenili prenašati samo na Eurosportu 2. Obšlo me je tolikšno malodušje, da sem nazadnje začel brskati po knjižnih policah. V izraelskem razdelku njene knjižnice – službovala je bila v Tel Avivu – sem izbrskal knjigo z obetavnim naslovom Literary Murder. Izkazalo se je sicer, da ne gre za kritiške eseje, ampak za kriminalko, a ideja – umor na oddelku za literarno vedo – mi je bila všeč. Začel sem brati in kmalu me je pisanje Batye Gur povleklo vase.
Umaknil sem se v spalnico in bral. Bernarda se mi je že kmalu pridružila, a je tudi že zdavnaj zaspala. Ob treh sem potihoma vstal in v dnevni sobi na Eurosport News zvedel, da je Čilić zmagal 3:0. No, to pa je nekaj!
* * *
Zjutraj – bil je petek – je imela Marin službo, in po obilnem estonskem zajtrku – praženih skorjicah sladkega črnega kruha (must lieb) s česnom sva se z Bernardo odpravila na podrobnejši ogled starega mesta.
Kako da nisem obsedel pred televizorjem? Razloga sta bila dva: prvič, Bernarda je rekla, da sva tu skupaj, in drugič, tako ali tako ni bilo kaj gledati. Košarka je bila zvečer (z zamikom ene ure zaradi menjave časovnega pasu), tenis pa se itak ni začel pred polnočjo.
Ravnala sva se po turistični publikaciji v angleščini, časopisu z naslovom Guide (www.balticguide.ee). Najprej sva si šla ogledat Debelo Marjeto (Paks Margareeta), najdebelejši stolp še zmeraj kar dobro ohranjenega mestnega obzidja, ki je imelo nekdaj kar 68 obrambnih stolpov. Tallinn je skozi zgodovino prehajal iz enih oblastnih rok v druge: tu so vladali Danci, hanzeatski Nemci, Švedi, carski Rusi, nacistični Nemci, sovjetski Rusi. Seveda se je vsakdo, ko je prišel, še dodatno utrdil, da se mu ne bi zgodilo podobno kot predhodnikom.
Povzpela sva se na zvonik cerkve sv. Olafa, ki se vzpenja v takšne višave, da se človeku, ki stoji ob znožju, zvrti ob pogledu kvišku. Legenda pripoveduje, da je zvonik tako visok zato, ker so želeli prebivalci Tallinna, za katerega se pomorski trgovci tedaj še niso menili, privabiti ladje, ki bi se ravnale po tem orientirju, in s tem postati upoštevanja vredno pristaniško mesto. Zamisel je bila dobra, a stavbenika, ki bi si upal sezidati tako visok zvonik, ni bilo najti. Nazadnje pa je od nekod prišel neznanec, sila velik in močan človek, in obetal, da golorok sezida zvonik. Za to delo pa je postavil nezaslišano ceno desetih sodov zlata. Talinci so se nazadnje vdali in sklenili pogodbo, izprosili so si le spregledno klavzulo, po kateri plačilo ne bi bilo izterljivo, če bi naročnik zvedel za neznančevo ime, še preden bi bil zvonik dokončan.
Orjak se je lotil dela in kmalu je bil že tik pod vrhom. Med delom ni nič govoril in se ni torej nič zagovoril. (Kot se je na primer Špicparkeljc iz znane pravljice bratov Grimm.) Talinci, ki zlata niso premogli, so v obupu začeli zalezovati zidarjevo ženo in ji prisluškovati. Tako so jo slišali, ko je otročičku pela uspavanko: »Detece milo, zakaj nočeš spat' mi? / Detece milo, ne joči se, veš, ko / Olev prinese deset sodov z zlat'mi, / ti bom kupíla lun'co nebeško!« Talinci so pohiteli pod zvonik, ki mu je Olev ravno natikal križ na konico, in mu zadnji hip zaklicali od spodaj: »Pazi, Olev, križ je postrani!« Bil je tako presenečen, da je zgubil ravnotežje in padel vseh 140 metrov, kolikor je tedaj znašala višinska razlika. Raztreščenemu sta iz ust smuknili kača in krastača, simbola minljivosti in smrti – to je bil za Talince dokaz, da so imeli opraviti s predstavnikom nečiste sile.
A kaže, da jih je vest vendarle skominala, kajti v poimenovanju cerkve po sv. Olafu, norveškem kralju (995–1030) in zavetniku pomorščakov, je zaznati tudi poklon silnemu Olevu.
Naštel sem 247 visokih stopnic. V 16. stoletju je bil zvonik (ki so ga s koničasto streho povišali še za 19 metrov) najvišja stavba na svetu in je zbujal pobožno strahospoštovanje daleč naokrog, še sploh, če upoštevamo, da meri sicer najvišja vzpetina v Estoniji od znožja do vrha 62 metrov.
Z nenadstrešenega hodnika zgoraj se odpira sijajen razgled in prav smilili so se mi Američani, ki so se, potem ko so preživeli vse muke vrtoglavega vzpona, odločili, da se odpočijejo v notranjosti pod zvonikom, ne da bi sploh poskusili izplezati po zadnjem kratkem in ravnem, a resda strmem stopnišču ven na zrak in svobodo. Videl sem, kako sijajno naravno zavetje nudi zaliv, kjer so bili na raznih koncih zasidrani kar štirje cruiserji hkrati.
Popoldne sva si privoščila variacijo na malone isto temo.
Tokratna stavba ni bila cerkvena, a je bila v svojem času prav tako predmet čaščenja. Tudi tu so ljudje zalezovali nič hudega sluteče druge ljudi in jim prisluškovali. To se je dogajalo v nevidnem 23. nadstropju sicer 22-nadstropnega hotela Sokos Viru (nekdaj zgolj Viru). Zgradili so ga Finci v letih 1969–1972, kmalu po zgodovinskem obisku finskega predsednika Kekonnena, in s tem začeli ero sodelovanja z Estonijo in Karelijo, ki sta bili tedaj sestavna dela Sovjetske zveze. Mnogi zahodni državniki, veljaki, kulturniki in premožni turisti so prenočevali v tem dokazu sovjetske nebotičnosti, ne da bi se zavedali, da je 60 izmed sob diskretno opremljenih z mikrofoni, kamerami in prisluškovalnimi skodelicami v sosednjih sobah. Vse te dodatne hotelske storitve so koordinirali tehniki KGB, torej sovjetske različice naše UDB, nastanjeni v navidezni strojnici na vrhu. Po padcu berlinskega zidu so hotel zapustili, Estonci pa so prostore, v katerih so samevali le še zastareli telefonski prisluškovalniki, odkrili šele tri leta zatem, leta 1994. Dve sobi so preuredili v muzej.
Kot državljan nekdanje Jugoslavije se nisem ne čudil ne zgražal nad sovjetskimi metodami, saj so mi bile poznane. (V Ljubljani je imel podobno dodatno ponudbo hotel Union.) No, tudi kaj novega sem zvedel. Ker je telefonska centrala lahko snemala le do 60 pogovorov hkrati, so obveščevalno zanimivim gostom vselej odkazali eno od 60 nadzorovanih sob (poleg teh so nadzorovali tudi skupne prostore, recimo recepcijo in restavracijo). A tudi drugi gostje niso ostajali brez nadzora. V vsakem nadstropju so dežurale »skrbnice«, ki so si zapisovale točen čas prihoda in odhoda vsakega gosta. Vsega jih je bilo 64. Prav te tetke so bile po pripovedovanju naše kustosinje prve prave spočetnice kapitalistične trgovine v Estoniji. Ko so začeli v hotel zahajati Finci in Finke, so jih žicale za mikice, kavbojke in najlonke, jih odkupovale po finskih cenah, potem pa prodajale naprej po črnoborzijanskih, do desetkrat višjih.
Seveda so bile tudi te tetke pod nadzorstvom, enako kot sobarice in strežnice. Tu pa tam je katera našla kako pozabljeno denarnico ali torbico. Če je ni takoj odnesla zadevni osebi, temveč jo je odprla, je iz nje eksplodirala neodstranljiva barva. Sledila je izguba službe in še kaka dodatna kazen zaradi prisvajanja tuje lastnine. Takšni dogodki so bili zadostno svarilo drugim zaposlenim.
Spričo vsega tega nadzorovanja nadzorovalk ni bilo nič čudnega, da je bilo v hotelu zaposlenih več kot tisoč ljudi, medtem ko jih je zdaj le še 120. Hotel je bil svet v malem: tu je gost našel vse, kar bi utegnil potrebovati na potovanju, od čevljarja pa do lasuljarja. Proti koncu ga je upravljala neka »razrezovalka kruha«, torej oseba, ki v kuhinji reže kruh in ga deli v košarice. To delovno mesto je bilo sicer le krinka, kajti v resnici je bila direktorica, ker pa je dočakala starost, v kateri je bila upokojitev pri vodstvenikih te vrste obvezna, se je prekvalificirala v kruharko.
Najbolj jasno se mi je vsa spraznjena ritualiziranost režima pokazala, ko nam je kustosinja pokazala naslovni strani estonskega časopisa, ki sta bili na prvi pogled povsem enaki: enak je bil stavek, enako so bili razporejeni mednaslovi, na istem mestu je bila četrtinska fotografija, enake so bile formulacije v stavkih, ki so bili na istih mestih – drugi pogled, predvsem na fotografirana obraza in na imeni v podnapisu, pa je vendarle razkril, da gre za dve različni objavi, namenjeni dvema različnima voditeljema SZ. Ena je obveščala delovno ljudstvo Estonije o smrti nesmrtnega Brežnjeva (1982), druga o smrti malo manj nesmrtnega Andropova (1984). Urednik je samo zamenjal nekaj osnovnih podatkov in fotografijo, vse drugo – šablone, fraze, superlative – je pustil v vnaprej pripravljenih člankih na istih mestih.
V hotelu je bila tudi kopirnica, ki so jo smeli službeno uporabljati administrativni delavci hotela, seveda pod pogojem, da vse naredijo v dveh kopijah, od katerih je šla ena predstojniku. Ob ponedeljkih je bila kopirnica ves čas zasedena, kajti to je bil dan za kopiranje finskih TV vodičev, ki so jih s seboj prinašali finski vikendaši.
Po ogledu muzeja sva se sprehodila še po zgornjem starem mestu, kjer je živelo baltsko (prusko) plemstvo, medtem ko so se okrog znožja stiskale hanzeatske hiše. Bil sem že precej utrujen, tako da si nisem zapomnil nič razen ruskega klošarja, ki naju je na ulici Pikk (Dolgi ulici) poterjal za denarni prispevek na račun razsekanine v čelu.
Aha, pa znak je bil tam, ki je opozarjal voznike na starše z otroki begavčki.
Ko sva se spustila na drugi strani dol, sem odkril knjigarno. Čuteč, da je že skrajni čas, da si obogatim znanje estonščine, tako da mi ne bo treba ven in ven ponavljati fraze püksilukki controlisin, s katero sem resda uspešno razpiral pred sabo gnečo na Dolgi ulici, sem brž zavil k lingvistični polici.
Knjigarna je bila pravzaprav antikvariat. Zaman sem iskal kako slovnico ali vadnico z razlagami v jeziku, ki bi ga razumel. Nazadnje sem z nečim, kar je po tipografiji obetalo, da je vadnica, stopil k neki mladenki, ki si je prav tako ogledovala jezikovne priročnike in sem zato sklepal, da jo bo njena pogubna strast gnala, da mi priskoči na pomoč. Potarnal sem ji in jo poprosil, da mi povzame vsaj uvod.
Prijazno je vzela knjigo v roke in mi najprej povedala, da je estonska slovnica izredno lahka, saj da ne pozna ne določnih ne nedoločnih členov ne spolov ne strogega besednega reda. Tudi izgovarjava je lažja kot pri kateremkoli drugem jeziku razen nemara v madžarščini in finščini, saj se vse izgovarja, kakor se piše, in sicer z naglasom na prvem zlogu; edina težava za zahodnega preučevalca pa sta črki (in glasa) š in ž!
Mimogrede naj povem, da je bila estonska deklica prikupna in lepa, kakor so prikupne in lepe mlade Estonske nasploh. Mogoče se morajo še posebej potruditi, da so čimbolj takšne, saj jih je v deželi 8 odstotkov več kot moških.
Idealen je ta jezik tudi zato, je nadaljevala, ker je mogoče v njem besede zlagati v vedno bogatejše pomene že samo s tem, da eni besedi pridamo drugo, drugi tretjo in tako naprej.
Lepa beseda, ki povzema to posebnost, je npr. hauaööõudused (ki pomeni »grozote noči v grobu«).
Ob vsej tej prijaznosti pa se tujci vendarle pritožujejo. Predvsem jih bega to, da ima estonščina kar 14 različnih sklonov. Skloni, ki se dobivajo z dodajanjem prefiksov in sufiksov (ali obojega) k osnovi, ob tem da se ta tudi preglasuje, otežujejo prevzemanje besed iz drugih jezikov. Polovica estonščine je tako še iz časa vesoljnega potopa, drugo polovico pa sestavljajo sposojenke iz raznih jezikov narodov, ki so v Estonijo uvažali bodisi vojno bodisi blago in tehnologijo – Švedov, Rusov, Visokih Nemcev, Zgodnjih Nemcev, Nizkih Nemcev, Zgodnjih Baltov. Problem je, da priličenih besed skoraj ni mogoče prepoznati. Kaj na primer pomaga Visokemu Nemcu (če je mogoče kateri še živ), da pozna ponemčene slovenske izraze za »cikorijo« (Zichorie), »šunko« (Schinken) in »šlic« (Schlitz), ko pa so se v estonščini preglasile v skorajda neprepoznavne sigur, sink in püksilukk?
* – Kdo sem? BG.
Nadaljevanje prihodnjič
