Življenje marsikomu ni postlano z rožicami. Tako je bilo tudi v primeru Darka Đurića, slovenskega paraolimpijca, ki se je rodil z izjemno redko gensko napako, brez nog in leve roke. A to mu ni vzelo volje do življenja, ravno nasprotno. S trmo, vztrajnostjo in trdim delom je premikal meje mogočega ter je danes eden najboljših športnikov invalidov na svetu. Pred dnevi se mu je uresničila tudi velika želja po novih bionskih protezah, ki mu bodo precej olajšale življenje.
Kljub veliki preizkušnji, pred katero ga je postavilo življenje, je Darko Đurić postal zmagovalec. Veliko zaslug za to imata krušna mama Veronika in oče Milan, ki sta ga pri dveh letih sprejela v svojo družino. S sestrama Mojco in Ano ter bratoma Tomažem in Markom je preživljal normalno otroštvo ter prejemal veliko ljubezni, ki jo je vsekakor potreboval. Na družino, ki se je bala, da bodo z leti morda nastale težave zaradi nesprejemanja samega sebe, je zelo navezan. A ker je z njim ravnala povsem življenjsko, do česa podobnega nikoli ni prišlo. Tudi takrat ne, ko je začel hoditi v šolo. Pravi, da po vsej verjetnosti zato, ker se samemu sebi nikoli ni smilil in se je znal na svoj račun pogostokrat pošaliti. Vrstniki so ga lepo sprejeli in bili pogostokrat navdušeni, kaj vse zmore storiti zgolj z eno roko. Dodatno samozavest mu je vlival šport. Kot otrok je z vrstniki igral nogomet in košarko, a na koncu je prevladala ljubezen do plavanja, s katerim je prišel v stik na nekoliko nenavaden način.
Najprej je poskušal z odbojko
Ko je pri desetih letih v šoli v naravi v Pacugu skakal v vodo, ga je spremljevalec Sašo lovil, ko pa ga nekoč ni ulovil, je začutil, da je ploven. »Moral sem le še mahati z roko in je šlo,« se spominja dogodka. Ali ga spremljevalec namerno ni ujel, nista nikoli razčistila. A v sebi nima niti kančka dvoma, da je bila to prelomna točka, ko je izgubil strah do vode, ki ga je pred tem do neke mere imel. Kljub temu se v plavanju sprva ni videl. Leta 2005 so ga povabili na treninge slovenske mladinske reprezentance v sedeči odbojki. Pripravljala se je na svetovno prvenstvo, ki je bilo v Kamniku. Na tem prvenstvu je nato tudi zaigral. »A pri odbojki potrebuješ dve roki, saj moraš obvladati blok, sprejem in druge prvine. Zato mi ni šlo najbolje,« je iskren. Ko ga je Zveza za šport invalidov Slovenije pozneje povabila na državno prvenstvo v plavanju, ga je opazil zdajšnji glavni trener Borut Štrumbelj. Od leta 2007 resno trenira v Radovljici, kjer ima odlične pogoje. Z uvrstitvijo na paraolimpijske igre v Londonu leta 2012 so se mu izpolnile sanje, kot tudi lani, ko se je s svetovnega prvenstva invalidov v Montrealu vrnil kot dvakratni svetovni prvak in podprvak.
Ena velikih prelomnic v življenju je bil tudi trenutek, ko je s pomočjo posebnih protez pri petih letih prvič shodil. Hoditi se je nato učil še nekajkrat, saj so vsake izpopolnjene proteze prinesle nov način hoje. Nekaj let je poskušal tudi s protezo za roko, a ga je ta tako motila, da je od štirinajstega leta starosti ne uporablja več. Proteze, ki jih je nazadnje uporabljal za hojo, so po oceni zdravstvenih zavarovalnic veljale za najboljše, a je bil Đurić preveč aktiven, zato zanj niso bile najprimernejše. Padci so bili pogosti. »Bile so neudobne in nerodne. Velikokrat sem se spotaknil in padel, zato je bila možnost poškodbe roke velika,« nam je priznal v pogovoru.
Z novimi protezami bo varen
Dolgo je razmišljal o spremembi. Na trgu so trenutno najsodobnejše bionske proteze, ki pa stanejo celo bogastvo. Okoli 120.000 evrov. Zaradi odličnih pogajanj vodstva Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča in posebnega sklada, ki ga ima proizvajalec za vrhunske športnike, jim je ceno uspelo znižati na okoli 80.000 evrov. Še vedno veliko preveč za Đurićev žep. A tako kot že mnogokrat tudi tokrat ni obupal ob prvi oviri. »Veliko so pomagali dobri ljudje in številne akcije, v katerih so zbirali denar. Na koncu smo znesek zbrali v dobrih desetih mesecih. Plačali smo predujem in sedaj že testiram proteze,« je dejal z vedrim glasom in nadaljeval: »Proteze so testne in še niso dokončno narejene. Kolena imam sicer že implicirana, toda tudi ležišča so še testna in so nekoliko drugačna, kot bodo tista prava. Material ni enak in še ni fiksno pritrjen, da bi imel stoodstotni nadzor nad nogo. Ko bodo ležišča prava, pa bo vse skupaj drugače. Testiram jih že teden dni. Hoja je veliko boljša in enostavnejša, pa tudi udobnejša in varnejša. V kolenih so senzorji, ki prek mikroprocesorjev uravnavajo trdoto kolena. Odvisno od tega, kakšne ukaze dam z določenimi gibi. Nato koleno odreagira, kot stopim.« Đurić pravi, da je razlika ogromna, da hitro dojema stvari in da bo lahko v mesecu dni že popolnoma izkoristil potencial bionskih protez.
Pa mu bodo koristile tudi pri treningih plavanja? »Za samo plavanje bodo pomagale, da bom lahko opravljal več vaj v fitnesu, se pravi pri suhi vadbi. Sicer moram tekmovati brez protez. Najpomembnejše pa je, da bom z njimi varen, da ne bom več padal in s tem ogrožal roke, s katero plavam. Stare proteze so bile zelo nevarne za to, da bi se poškodoval,« je razložil Đurić, ki tako še bolj optimistično zre k naslednjemu velikemu cilju v karieri – svetovnemu prvenstvu v plavanju za invalide prihodnje leto v Glasgowu.
