V Sloveniji se uveljavlja vse več športov, ki smo jih še pred leti morda poznali zgolj iz filmov. Sem zagotovo sodijo ameriški nogomet in lacrosse pa tudi cheerleading. Slednji se je v Združenih državah Amerike začel razvijati kot podporna aktivnost preostalim športnim disciplinam, zdaj pa se že kar nekaj časa ločena tekmovalna panoga, ki ima vedno več privržencev tudi pri nas. Med tistimi, ki cheerleading poznajo izjemno dobro in se z njim ukvarjajo že vrsto let, je gotovo Matevž Remškar.
Cheerleading se je onkraj Atlantika začel razvijati že v 19. stoletju, pri nas pa disciplino največkrat preimenujemo kar v navijaštvo, kar pa po besedah Remškarja ni povsem točno. »Naša zveza se trudi, da se v Sloveniji uporablja beseda cheerleading in ne navijaštvo, saj se nas potem meša z navijaškimi skupinami, kot so Viole in Green Dragons, ali pa s tistimi navijačicami iz cenenih ameriških filmov,« uvodoma poudari Remškar in pojasni, da se njihov šport deli na dve disciplini – cheer ples in cheerleading.
»Pri cheer plesu fantov skorajda ni. Sam se ukvarjam s cheerleadingom, ki vključuje akrobatiko, dvige, piramide in podobno,« pove mladenič, prepričan, da bo šport pri nas dodatno prepoznavnost pridobil že prihodnje leto, ko bo Ljubljana konec junija gostila evropsko prvenstvo, ki se ga bo udeležilo več kot 3000 tekmovalcev. Uspehov se takrat lahko nadejamo tudi Slovenci, saj naši tekmovalci spadajo med najboljše na svetu.
»Razvoj cheerleadinga gre v Sloveniji zagotovo v pravo smer. Če ne ravno kvantitativno, pa zagotovo kvalitativno. Če sem povsem objektiven, lahko zlahka zatrdim, da Slovenci sodimo med velesile. Kot primer lahko povem, da smo letošnjo sezono začeli kot najuspešnejša država na stari celini.« Odgovora, zakaj je tako, ne pozna niti Remškar, a ugotavlja, da je »naša mala Slovenija nekaj posebnega, saj česar koli se lotimo resno, nam v tem tudi uspe«.
A če je v Združenih državah Amerike cheerleading povsem enakovreden preostalim panogam, na univerzah pa najboljši tekmovalci celo prejemajo štipendije, je dojemanje tega športa pri nas bistveno drugačno. »Ugotavljam, da je danes odziv tistih, ki so o cheerleadingu zgolj slišali, drugačen kot pred leti. Zaradi boljše pokritosti v medijih morda ne velja več stereotip, da se s tem športom ukvarjajo zgolj dekleta v kratkih krilih, ki mahajo s cofki. Sam nikoli nisem doživel negativnega odziva. Verjetno tudi zaradi svojega pristopa, saj se nikoli nisem sramoval tega. Kdo ve, morda bi bilo drugače, če bi ljudem vse skupaj predstavil na drugačen način.«
Enaindvajsetletnik je cheerleading sicer začel trenirati pred sedmimi leti še kot osnovnošolec. Kot pravi, je imelo njegovo športno društvo Log-Dragomer takrat še enkrat manj članov kot dandanes. »Na začetku se mi je vse skupaj zdelo prav smešno, a so me nato v nasprotno prepričale sošolke, že kmalu pa so se pridružili tudi ostali fantje,« se spominja tekmovalec in dodaja, da vse odtlej cheerleading trenira z vso resnostjo. »Všeč sta mi skupinski duh in povezanost v ekipi, tudi tekmovalnost. Ko nekoliko dozoriš, se začneš zavedati, da na treninge ne hodiš zgolj zaradi tega, ker ti je tam lepo, ampak zato, ker si del nečesa večjega.«
