V neskončnost ponavljana fraza, h kateri se je tudi tokrat zatekel predsednik Uefe Michel Platini, da nogomet ne sme biti poligon za kakršnokoli politično dogajanje, je slab izgovor. Že res, da je svoboden pretok delovne sile znotraj večine stare celine iz zvezdniških klubov naredil prave večnacionalne inštitucije, ki za sabo potegnejo fene nogometnih bogov iz različnih nacij in ras, toda mednarodni nogometni turnirji, kamor sodijo tudi kvalifikacijske tekme za prihodnje evropsko prvenstvo, ostajajo prizorišča izražanja nacional(istič)nih čustev. Potiskanje glave v pesek jih ne izbriše in boljši Platinijev izgovor bi bil, da »apolitična« Uefa pač verjame evropskim političnim inštitucijam, ki v Srbiji in Albaniji vidijo resda še nekoliko težavni, pa vendarle perspektivni članici Evropske unije, katere temelj sta nenasilje in civiliziran politični dialog. In posledično starocelinska nogometna zveza ni imela povoda za dvom v drugi moto, namreč da šport zbližuje narode.
A pustimo Uefo ob strani – svojo »nepolitično« odločitev o beograjskem nogometnem incidentu bo predvidoma sporočila prihodnji teden – saj sta Srbija in Albanija že poskrbeli, da je v osnovi vendarle huliganski izpad dobil nadaljevanje na najvišji politični ravni, postavil pod vprašaj napovedani obisk albanskega premierja v Beogradu po dolgih 68 letih ter sprožil obnovljen val nasilja nad Albanci v Srbiji in Srbi na Kosovu. Postavljanje lastnih reprezentantov v obeh državah na piedestal herojstva v uporu provokatorjem oziroma policijskemu nasilju pa je že popolnoma zameglilo dejstvo, da prav ti niso bili dorasli svojemu poslanstvu, namreč poštenemu merjenju športnih moči.
Beograd in Tirana sta imela priložnost skupne obsodbe neznanega ali neznanih provokatorjev s kvadrokopterjem in podivjanih navijačev, ukora nogometašem, ki so se pustili sprovocirati, ter kritike varnostnih organov, ki so že od žreba sem napovedovano visoko tvegano tekmo slabo zavarovali. Nista je izkoristili, prav tako kot je tudi ni Bruselj, ki je namesto takojšnje obsodbe politizacije incidenta na obeh straneh iz kabineta odhajajoče visoke zunanjepolitične predstavnice EU Catherine Ashton zgolj pohvalil profesionalnost srbskih oblasti v danih razmerah in pozdravil (še) načrtovani obisk albanskega premierja v Beogradu.
Vse skupaj je dokaz, da je splošna evropska, še posebej pa bruseljska birokratska predstava o tako imenovanem mehkem trebuhu stare celine bolj fatamorgana kot stvarna presoja. To se najbolje kaže na primeru Bosne in Hercegovine, ki je poleg Makedonije v zadnjem poročilu o približevanju Evropski uniji dobila negativno oceno, medtem ko sta bili Srbija in Albanija pohvaljeni za svoj napredek. Kot svojevrsten protektorat Evropske unije je BiH ostala v sponah daytonskega sporazuma, ki je zamrznil vojaški konflikt, ubil pa leta 1992 priznano državo, ki zdaj deluje kot denarno požrešen zombi. Spomladanski upor prebivalcev BiH proti korumpirani politiki in mafijskemu gospodarstvu ter splošni pavperizaciji je obetal kvaliteten preskok, saj je brisal etnične meje in jim predpostavil etične. Dobrega pol leta oddaljene volitve so bile videti prava priložnost za demokratično preureditev države, a so s tihim bruseljskim pristankom zdaj ohranile status quo, ki med drugim pomeni, da se bo ob nacionalistični žerjavici še naprej lepo grela skupina političnih povzpetnikov in vojnih dobičkarjev, pri katerih so pristale milijarde dolarjev mednarodne pomoči, ki bi, pravilno usmerjena, Bosno iz težavnega protektorata preobrazila v prvo kandidatko za naslednjo članico EU.
Operacija stadion, kot so srbski mediji poimenovali vdor kvadrokopterja za 600 evrov s provokativno zastavo na meddržavno tekmo, bi moral biti predvsem varnostno vprašanje, saj je možno na ta način izvesti tudi bombni atentat. Namesto načrtovanega huliganstva bi mu torej lahko pridali tudi teroristični predznak, poiskali krivce in jih kaznovali ter posodobili varnostne ukrepe ob množičnih prireditvah. Vztrajanje pri politični konotaciji je tisto, kar na perfiden način vendarle legitimizira takšna dejanja kot del političnega dialoga, resda z za večino neprimernimi sredstvi. Poligon zanje pa so vselej tisti mehki deli sveta, kjer imajo učinek, in temu smo poleg na že omenjenem »brdovitem Balkanu« nenehno priče na Bližnjem vzhodu in zadnje čase tudi v Ukrajini. Glavna zahvala gre vsem, ki bi morali prvi potegniti ločnico med politiko in silo, torej predvsem najmočnejšim mednarodnim akterjem. Če se Izrael in ZDA namesto dialoga poslužujeta državnega terorizma, legitimizirata vsa sredstva za dosego političnih ciljev, od nacionalističnih provokacij do skrajnega nasilja. Velikoalbanska zastava na stadionu Partizana je zato bila politično sporočilo, četudi je tekma po naključnem žrebu sovpadala z bližnjim albansko-srbskim srečanjem na vrhu in beograjsko vojaško parado. Ker so ga vsi kot takega sprejeli, namesto zavrnili kot navadno huliganstvo.
