Ugotovitev protikorupcijske komisije (KPK), da bi se Alenka Bratušek morala izločiti iz odločanja o svoji kandidaturi za evropsko komisarko, je bila včeraj popoldan s spletnih strani komisije umaknjena. Razlog za umik je začasna odredba upravnega sodišča, ki jo je uspelo doseči odvetniku Bratuškove Aleksandru Čeferinu. Sodišče je prepovedalo objavo do pravnomočnosti sodne odločitve, s katero bo ugotovljeno, ali je KPK z mnenjem posegla v pravice nekdanje premierke. Bratuškova ugotovitvam KPK oporeka, komisija pa od svojega mnenja (še) ni odstopila.
Od primera do primera
Mnenje KPK je, da je nekdanja premierka z odločanjem o svoji kandidaturi zašla v nasprotje interesov. To mnenje pa je bilo v javnosti pospremljeno z vprašanjem, kdaj potemtakem člani vlade sploh lahko o čem odločajo. Kot politiki imajo namreč velikokrat zasebne, politične ali pa obe vrsti interesov za to, da bi zadeve, o katerih glasujejo, na glasovanju uspele.
Definicija nasprotja interesov, kot jo predstavlja KPK, je precej široka. »Nasprotje interesov so okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog,« so sporočili s KPK. »Zasebni interes uradne osebe pa pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in za druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike.« Definicija je obsežna predvsem v sklepnem delu, saj so »politični stiki« – še posebno v maloštevilni slovenski politični skupnosti – razpredeni med vsemi političnimi strankami in njihovimi člani. Na tak način bi bilo mogoče pod vprašaj postaviti vrsto odločitev in imenovanj preteklih vlad.
Prav zato, pravi profesor na ljubljanski pravni fakulteti Rajko Pirnat, je treba nasprotje interesov iskati »od primera do primera«. »Razumljivo je, da člani vlade ne odločajo neodvisno od svojih političnih interesov. Tega v praksi ne bi bilo mogoče doseči,« priznava. »Člani vlade pa morajo vedno odločati neodvisno od zasebnih interesov. Zakrinkati zasebni interes v masko političnega interesa je nesprejemljivo.« Pirnat pravi, da se je ravno v primeru Alenke Bratušek – resda za nazaj – »zelo jasno izkazalo, da interes države, da v Bruselj pošlje najbolj sposobnega kandidata, ni bil upoštevan«. Nad iskanjem najboljšega je prevladal zasebni interes, je prepričan profesor. »In ponovno: tudi če bi vlada med svojimi člani takšnega 'najboljšega kandidata' našla, ta ne bi smel glasovati sam o sebi. Že videz nasprotja interesov je popolnoma nesprejemljiv.« Pirnat je zavrnil tudi argument, da med sestavljanjem vlade celo kandidat za predsednika vlade, dokler je še poslanec, glasuje sam o sebi. »V tem ni nobene težave, saj takšno situacijo ustava predvideva in jo dovoljuje. Glasovanje za kandidaturo za mesto evropske komisarke pa je izrazito drugačna stvar. Ne razumem, zakaj nekateri tega ne razumejo.«
Kaj bi bilo, če bi bilo drugače?
Tudi KPK je v mnenju spomnila, da ustava imenovanja kandidatov za evropske komisarje ne ureja, zato je treba v izbirnem postopku slediti načelu, da je treba odpraviti že najmanjši sum, da bi lahko prišlo do nasprotja interesov.
Mnenje je bilo sprejeto v času, ko KPK preživlja precejšnjo notranjo krizo. Naši pogovori z nekdanjimi zaposlenimi in informacije, ki so jih pridobili drugi mediji, kažejo, da delovno vzdušje na komisiji ni prijetno. Napetosti in osebni spori nastajajo v vodstvu komisije, v delo komisije pa naj bi se vmešaval tudi urad predsednika republike Boruta Pahorja.
V anonimnem pismu enega od zaposlenih na komisiji, ki ga je minuli teden prejel Pahor, je med drugim navedeno, da iz urada predsednika republike predsednik KPK Boris Štefanec prejema navodila oziroma zahteve, kako naj ravna. V Pahorjevi pisarni so navedbe zanikali, rekoč da »urad predsednika v stikih z vodstvom KPK ureja izključno zadeve, ki izhajajo iz pristojnosti urada predsednika v odnosu do KPK«. V zadnjem času naj bi se dogovarjali predvsem o Pahorjevem nastopu na svečani prireditvi ob desetletnici obstoja KPK. »V postopke in vsebino dela KPK pa se urad predsednika ne vmešava,« so dodali. Odnos do sedanjega vodstva KPK je sicer predsednik Pahor začrtal že ob imenovanju Štefaneca, ko je dejal: »Če bi mi postopek omogočal večjo vlogo, bi morda odločil drugače.« Predsednikova vloga v imenovanju je, da izmed kandidatov, ki jih potrdi izborna komisija, izbere najprimernejše.
Ob tem pa prihajajo v javnost tudi informacije, da KPK zapuščajo ključni informacijski strokovnjaki. Zaradi tega bi lahko bilo ogroženo delovanje storitve Supervizor, ki nadzoruje izplačila javnih sredstev zasebnim podjetjem.
