Med ukrepi za umirjanje prometa so v Mestni občini Ljubljana v zadnjih petih letih uvedli kar 42 novih območij, kjer je najvišja dovoljena hitrost 30 kilometrov na uro. Tako imenovanih con 30 je v glavnem mestu zdaj skupno 123, v kratkem pa nameravajo urediti še dve – v Celjski in Prekmurski ulici. Prebivalci tovrstne omejitve sprejemajo z mešanimi občutki: če je cona 30 speljana mimo domačega praga, so ponavadi zadovoljni, a že ko zavijejo v sosednjo ulico, jim gre taista omejitev pošteno na živce.
Pred grbinami se ne bi smeli ustavljati
Na mestnem oddelku za gospodarske dejavnosti in promet pravijo, da območja omejene hitrosti določajo na podlagi lastne strokovne presoje ali pa na podlagi pobud policije, mestnega redarstva, osnovnih šol, vrtcev, četrtnih skupnosti in krajanov. »Tovrstna območja se pojavljajo tam, kjer je treba hitrost vozil še dodatno znižati – bodisi zaradi bližine šol, vrtcev, zdravstvenih domov, bolnišnic in podobnih ustanov bodisi zato, ker ni pločnika, ker so na vozišču številni kolesarji ali ker so postavljene grbine za majhno prevozno hitrost,« so pojasnili.
A prav grbine gredo voznikom največkrat v nos, ker so moteči faktor, pravi inštruktor varne vožnje pri AMZS Brane Legan. »Marsikje se ovire postavlja nepremišljeno in v neustreznih dimenzijah, čeprav obstajajo normativi. Zato je vožnja čeznje izredno neprijetna, neredko pa tudi nevarna, saj prihaja do poškodb vozil, predvsem podvozja. Ovire bi morale biti postavljene tako, da se jih pri hitrosti 30 kilometrov na uro prevozi neopazno, že pri pet kilometrov hitrejši vožnji pa bi morale vozniku povzročiti neprijeten občutek. Vsekakor pa ni prav, da se morajo vozniki pred oviro malodane ustaviti,« opozarja Legan.
V Avstriji so cone sprejeli kot samoumevne
Da so cone 30 pri slovenskih voznikih dokaj nepriljubljene, so po mnenju našega sogovornika v prvi vrsti »krivi« tisti, ki jih uvajajo. Legan pravi, da bi morali javnost pogosteje in strokovno obveščati, zakaj so cone sploh potrebne, saj bi le na tak način šoferji dojeli njihovo bistvo – da omogočajo veliko višjo stopnjo varnosti vseh udeležencev v prometu. Poleg razlogov, ki so jih našteli na mestni občini, poudarja, da so cone 30 v Ljubljani pomembne tudi zato, ker je vse več enosmernih ulic, stoječega prometa in na splošno preveč avtomobilov.
»Tovrstne cone so v Parizu, Bruslju, Amsterdamu in še marsikje po Evropi nekaj vsakdanjega. Pa ne le v mestih. V Avstriji, na primer, se po glavni cesti skozi naselje peljemo s hitrostjo 50 kilometrov na uro, po vsaki stranski pa le 30 kilometrov na uro. A grbine so zelo redek pojav, le pri šolah in vrtcih, saj so ljudje tovrstne omejitve dojeli kot nekaj samoumevnega in pozitivnega. Za nekoga, ki razume, ni treba postavljati nobenih dodatnih ovir, za tistega, ki ne dojame bistva, pa so tudi grbine premalo,« je prepričan inštruktor varne vožnje pri AMZS.
Za umirjanje prometa tudi druge rešitve
Na Mestni občini Ljubljana med ukrepe umirjanja prometa poleg območij omejene hitrosti na 30 kilometrov na uro ter grbin in ploščadi štejejo tudi uvajanje območij za pešce, območij umirjenega prometa (omejitev hitrosti na 10 kilometrov na uro) ter pristopne kontrole dostopa vozil, kot so zapornice in stebrički. Tovrstnih ukrepov lahko v prihodnje pričakujemo še več; ne samo v Ljubljani, temveč tudi po drugih slovenskih mestih, pravi Brane Legan.
A inštruktor varne vožnje pri AMZS upa, da se bo stroka, ki to upravlja, opirala tudi na druge dobre prakse iz tujine. »Na ne pretirano prometnih cestah na Nizozemskem lahko pelješ s 50 kilometri na uro skozi semaforizirano križišče, če pa greš hitreje, senzor to prepozna in ukrepa – prižge se rdeča luč in voznik mora ustaviti. Drug primer je, da je glavna cesta s semaforjem odprta, stranska pa zaprta. Ko se nekdo pripelje po stranski do semaforja, se ustavi in počaka tri sekunde, da se mu prižge zelena luč. Vse to naši strokovnjaki zelo dobro poznajo in vsaj pri gradnji novih križišč bi lahko te prakse upoštevali,« je prepričan.
