Po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001 so se ZDA odločile dokončno obračunati s Sadamom Huseinom, svojim nekdanjim zaveznikom proti Iranu. Obtožile so ga posedovanja orožja za množično uničevanje ter za svojo politiko iskale politično podporo širom sveta. V varnostnem svetu ZN je takratni državni sekretar gen. Colin Powell predstavil »dokaze« o iraškem orožju, kar naj bi bil casus belli za napad na Irak. Evropa je bila razklana na staro, zahodno, in novo, vzhodno Evropo. V stari Evropi sta Bushevi neokonservativni politiki najbolj odločno nasprotovali Francija in Nemčija, brezrezervno pa so jo podpirale Velika Britanija in države nove Evrope. Slovenska politika je bila glede Sadama Huseina takrat bolj naklonjena stališčem Francije in Nemčije kot pa ZDA in se ni najbolje vklapljala v novo Evropo. Boj proti mednarodnemu terorizmu je postal srčika Natovega delovanja, vendar pa Nato prav zaradi notranje razklanosti ni podprl ameriške vojaške intervencije v Iraku. ZDA si zaradi tega niso kaj prida belile glave, to jim je celo ustrezalo, saj so želele proste roke, da po svoje vojaško obračunajo s Sadamom. Vendar pa so potrebovale politični dežnik za svoje početje, ki so si ga zagotovile s formiranjem »koalicije voljnih«. Slovenija je v tej koaliciji pristala po viharni prigodi, ki v našem kolektivnem spominu ostaja črni madež slovenske diplomacije, poznan kot »vilenska izjava«. Po težavnem boju z mlini na veter, ko je Slovenija tako rekoč sama proti vsem poskušala čim bolj razvodeneti izjavo, je na koncu skupaj z ostalimi osmimi kandidatkami za članstvo v Natu vendarle pristopila k izjavi v podporo ameriški politiki iskanja zunanjega povoda za vojaški obračun s Sadamom. Če tega ne bi storila, je obstajala zelo visoka verjetnost, da bi v tistih politično pregretih časih izgubila ameriško podporo in ostala še drugič pred vrati Nata.
V življenju držav, sploh če so male in mlade, se to pač dogaja. Takratna slovenska politika je ocenila, da nam je članstvo v Natu bolj pomembno kot neka izjava, o kateri se je zdelo, da ne bo imela nobene posebne konkretne zaveze za Slovenijo. Kar pa le ni bilo čisto res. Slovenija se je po avtomatizmu znašla na listi koalicije voljnih. Šele na slovensko zahtevo jo je State Department s tega spiska izbrisal. V vojaškem smislu so ameriški napad na Irak podprle le tri države (Velika Britanija, Avstralija, Poljska), ostalo je bila zgolj simbolika. V Iraku so se slovenski vojaki, kot inštruktorji v sestavi misije Nata, znašli šele nekaj let pozneje. Torej, Slovenija v antisadamovi koaliciji voljnih ni bila po svoji volji, temveč je bila vanjo potisnjena po volji ZDA.
Kdo vse manjka?
Kaj pa sedanja Obamova koalicija proti Islamski državi? Videti je, da Američani pač ne morejo brez zaveznikov in partnerjev, tudi ko gre za zagotavljanje predvsem njihovih lastnih nacionalnih interesov. Je to spet koalicija voljnih? Predsednik Obama in administracija zelo pazijo, da ne uporabljajo Bushevega besednjaka »koalicije voljnih«, ker se je drži negativna konotacija. Namesto tega govorijo o »globalni« (Obama) oziroma »osnovni« koaliciji (obrambni minister Hegel), a jim to kaj prida ne pomaga. Domači in tuji mediji to novo koalicijo vztrajno povezujejo s prejšnjo, Bushevo, sedanjo vojno proti IS pa označujejo za drugo vojno proti terorizmu oziroma tretjo iraško vojno. Na spisku State Departmenta je v tej koaliciji naštetih več kot petdeset držav. Po eni razlagi naj bi šlo za države, ki v svoji zunanji in varnostni politiki izražajo pripravljenost za sodelovanje oziroma s svojimi unilateralnimi aktivnostmi prispevajo k boju proti terorizmu. Po drugi razlagi pa naj bi šlo za države, ki so ameriški administraciji na tak ali drugačen način dale vedeti, da so pripravljene na sodelovanje v globalni koaliciji na enem ali več od petih področij, kot jih je formulirala Obamova administracija, in sicer:
vojaška pomoč iraškim oblastem;
prekinitev dotoka novih borcev;
preprečevanje finančnih tokov;
deideologizacija Islamske države.
Če preučimo sedanji »spisek« držav, lahko ugotovimo, da so v njegovem pomembnem vojaškem delu spet prisotni Avstralci (prispevajo 600 vojakov), od evropskih zaveznikov pa tokrat presenetljivo prednjači Francija, ki se je iz prejšnje koalicije spominjamo kot izrazite nasprotnice Busheve politike. Vojaško se bo ponovno aktivneje vključila tudi Velika Britanija. Na obrobju Natovega vrha v Walesu Američanom za svoje cilje ni uspelo pridobiti celotnega zavezništva, zgolj osem od 28 članic zveze se je neposredno izreklo za podporo Američanom v boju z Islamsko državo. Tudi na Bližnjem in Srednjem vzhodu je podobna situacija. Organizacija arabskih držav sicer načelno podpira boj zoper Islamsko državo, vendar pa je konkretno, z vojaškimi zmogljivostmi pripravljena sodelovati zgolj deseterica, in še ta pod strogo omejitvijo (ne)sodelovanja s kopenskimi silami oziroma v kopenskih vojaških operacijah.
Zakaj je torej vsega 30.000 ekstremnih verskih fanatikov, ki so v imenu Alaha pripravljeni vsakemu, ki stoji na njihovi poti spreminjanja sveta v globalni kalifat, prerezati vrat, nenadoma postalo globalna grožnja, ki zahteva globalno koalicijo, ne samo za zaustavitev, temveč za kirurško odstranitev tega rakastega tkiva na telesu človeštva? Se je to zgodilo šele, ko je neki njihov medijski guru predlagal javno, televizijsko in grafično neoporečno obglavljanje na svetovnih spletiščih, to prinesel v naše domove in s tem dokončno uničil mir domačega ognjišča? Bi svetovna javnost pred leti, v Srebrenici, drugače reagirala, če bi si takrat množične pokole lahko v živo ogledali na spletu? Se končno uresničuje Huntingtonova vizija trka civilizacij? Ali pa gre (spet) za to, da so ameriška življenja več vredna kot življenja drugih Zemljanov? Če gre zares za neko novo vrsto ebole, kuge 21. stoletja, ki ogroža človeštvo, zakaj jo je kot tako prepoznala vsega slaba četrtina držav sveta? Med njimi ni takšnih, ki imajo zelo resne domače probleme z muslimanskim ekstremizmom, kot so Rusija, Kitajska, Indija, Pakistan, Nigerija itn. Potrebujejo ostali dodatno ameriško »prepričevanje«, podobno kot smo ga bili deležni mi, leta 2003?
Kakšne so skupne vrednote te koalicije, kaj so njeni cilji? Ali je dovolj zgolj pripravljenost pomagati ljudem v ekstremni stiski? Kaj naj bi pomenila nevtralizacija IS, ko pa za Obamo šteje zgolj njihovo popolno uničenje s ciljem zaščite ameriških državljanov. Kaj pa življenja ostalih na Bližnjem in Srednjem vzhodu, Kurdov, kristjanov, nepravovernih muslimanov in ostalih nevernikov?
Predsednik Obama je v svojem govoru na otvoritvi generalne skupščine ZN parafraziral papeža Frančiška, ki je pred dnevi v Albaniji začrtal deideologizacijo islama in vsake druge vere z izjavo, da nobeno nasilje ni opravičljivo v imenu boga. Po Obami noben bog ne tolerira terorja. Po Obami se s teroristi in ekstremisti ne da pogajati, kajti edini jezik, ki ga razumejo, je jezik sile (in ZDA ta jezik zelo dobro poznajo), zato bodo, skupaj s široko koalicijo, uničile to mrežo smrti. Vendar z razširitvijo zračnih in raketnih napadov na islamiste v Siriji Obama začenja nalogo, ki je ni mogoče do konca izpeljati. Njegovi generali so ga zaman opozarjali, da samo iz zraka, brez »boots on the ground« (kopenskih sil) ni mogoče izpolniti zastavljenega cilja eliminacije islamskih skrajnežev. Afganistan in Libija sta najbolj sveža dokaza, da je temu res tako. Lahko sicer degradirajo njihovo moč in omejijo njihovo delovanje ter jim s tem odvzamejo sedanjo avreolo »šibe božje«, nikakor pa jih na ta način ne morejo popolnoma uničiti. Za to bi potrebovali lastne in koalicijske sile za kopenske operacije »čiščenja terena«. Tega pa niti Obama niti njegovi vojaški partnerji – za zdaj – nočejo niti slišati. Obami je v relativno kratkem času uspelo preobrniti ameriško javno mnenje od izrazito protivojnega k ponovno vojno razpoloženemu. Je to že del priprav na naslednje predsedniške volitve, kjer je demokratom zadnji čas slabo kazalo? Za razliko od Busha mlajšega, ki je s ponesrečenimi »dokazi« vsaj hotel doseči legitimizacijo svoje vojne proti Sadamu v varnostnem svetu ZN, Obama niti tega ne poskuša. In prej kot na vrhuncu operacije smo verjetno priče šele njeni začetni fazi.
Pa Slovenija?
Slovenija je tokrat v drugačnem položaju, kot je bila v času Busheve koalicije voljnih. Danes je polnopravna članica EU in Nata, znotraj teh organizacij razpravlja in odloča o globalnih zadevah in, seveda, sprejema odgovornost za izvajanje sprejetih sklepov in odločitev. Že sedaj je precej jasno, da bo Slovenija ostala odločno zunaj vojaške komponente boja zoper Islamsko državo. Za kaj takega nima niti vojaških zmogljivosti, niti denarja, niti politične volje. Tako nekako se je pozicionirala tudi na nedavnem Natovem vrhu v Walesu. Vendar je Slovenija znotraj EU in Nata aktivna udeleženka v boju zoper mednarodni terorizem, kamor spadajo tudi Islamska država in njeni patološki, vendar sodobnim komunikacijskim, informacijskim in finančnim tokovom prilagojeni pripadniki, ki ne prihajajo samo iz najbolj ekonomsko in socialno deprivilegiranih območij sveta, ampak tudi iz udobja muslimanskega srednjega sloja v razvitem zahodnem svetu. V širšem regionalnem kontekstu Zahodnega Balkana in Srednje Evrope naši pravosodni, policijski in obveščevalno-varnostni organi ter službe uspešno sodelujejo s sorodnimi pri preprečevanju kriminalnih in terorističnih poti drog, orožja in trgovine z ljudmi. Ekonomska kriza je v zadnjih letih na teh področjih zelo oklestila finančna sredstva in s tem naše aktivnosti, vendar se Slovenija navkljub temu lahko pohvali z delotvorno politiko, ki daje določene rezultate.
Glede preprečevanja dotoka novih borcev Islamske države iz Slovenije ali bolj verjetnega tranzita preko njenega ozemlja je problem bolj kompleksen. Nekatere države imajo zakonodajo, ki jim omogoča, da potencialnim Isilovim borcem enostavno odvzamejo potni list in jim tako preprečijo pot v Sirijo ali Irak. Slovenije ni med njimi. Naša zakonodaja tega ne omogoča. Če bo to želela zagotoviti, bo moral novi pravosodni minister Klemenčič predlagati nove zakone ali spremembe obstoječih. Kako bo to v koliziji z ostalimi človekovimi pravicami do svobodnega gibanja, je samo eno od vprašanj za novo vlado.
Nova vlada se je morala odzvati in pojasniti, kako se je znašla na spisku State Departmenta in kaj si misli o vojaškem delovanju brez mandata varnostnega sveta OZN. Glede na naše izkušnje z ZDA nas ne bi čudilo, da so nas Američani kar sami, tako rekoč samoiniciativno, na podlagi tega, kar o Sloveniji in njenem delovanju na področju boja zoper mednarodni terorizem v Washington sporoča veleposlanik Mussomeli, postavili v svoj tabor. Ali pa je vendarle v tem času medvladja (zlobneži bi dejali brezvladja) nekdo v slovenski politiki nekje, doma ali v svetu nekomu v ameriški administraciji le namignil, da se Slovenija priključuje tej koaliciji prosto-voljno, še ni čisto jasno. Predsednik Pahor, ki je ta teden v New Yorku na letnem zasedanju generalne skupščine OZN izvajal »najbolj poceni diplomacijo«, je povedal, da je o tem izvedel v soboto iz medijev. Ob razširitvi letalskih in raketnih napadov na islamiste v Siriji je opozoril, da so takšne akcije brez mandata OZN visoko rizične, kaj to pomeni za Slovenijo, pa prepustil premierju Cerarju. Prvi premierjev javni odziv je poskušal biti tako načelen kot pragmatičen, v smislu, smo za koalicijo, ker zastopa iste vrednote, kot jih ima tudi Slovenija, ni nam pa všeč, da nas Američani brez naše vednosti razvrščajo v svoje koalicije. Od Bratuškove seveda ne gre pričakovati (pa bi lahko), da bo za nazaj razlagala, kako je bilo s tem. Zunanji minister Karl Erjavec, ki tako rekoč personificira kontinuiteto slovenske zunanje politike v treh različnih vladah od Janše preko Bratuškove do Cerarja, pa bi že moral vedeti, ali je bilo kaj obljubljenega ali vsaj v tem smislu namignjenega Američanom v multilateralnem (EU, Nato) ali bilateralnem (slovensko-ameriškem) kontekstu.
Stvar postaja vse bolj resna. Če gre prisluhniti ameriškemu veleposlaniku Mussomeliju, bi morala biti Slovenija tako rekoč hvaležna ZDA, da so jo med dvestotimi državami sveta prepoznale za vredno vključitve v svojo koalicijo, in bi se morala v nasprotnem, tako kot preostalih sto petdeset držav, vprašati, kaj je narobe z nami, da nimamo pravilnega odnosa do terorizma. Če ga, po ameriških ocenah, tri četrtine suverenih držav še vedno nima, se nam vsem skupaj zares huda piše. Morda pa gre preprosto za to, da ZDA v odsotnosti legitimizacije vojaškega posega v Siriji z ustrezno resolucijo varnostnega sveta OZN enostavno potrebujejo čim širšo koalicijo voljnih – ne zaradi dodatne vojaške sile, konzularnih in finančnih nadzorov ter humanitarne pomoči, temveč zgolj zaradi politične legitimizacije svojega početja.
Cerarjeva visoka moralna drža bo zahtevala veliko spretnosti krmarjenja v burnih vodah svetovne realpolike. Imela bo tudi svojo ceno. Koalicijska pogodba kot glavno zunanjepolitično nalogo nove vlade najavlja obnovitev verodostojnosti in državniške drže Slovenije. Konkretno priložnost, da to uresniči, je Cerarjeva vlada dobila prej, kot si je to morda želela.
Mirko Cigler je bil prvi vodja slovenske misije pri Natu, danes je upokojeni diplomat ministrstva za zunanje zadeve.
