Načrtoval vse podrobnosti
Kot smo že pisali, se je Vlaović zaljubil v dekle, s katerim je igral tenis. Drugega, razen športa, med njima ni bilo. Prek spletnih omrežij je izvedel za njenega fanta, Roka Šibanca, asistenta na ljubljanski fakulteti za farmacijo. Z njim je navezal stik po elektronski pošti, predstavil se je za študentko farmacije in tako tudi izvedel, kdaj običajno odhaja iz službe. Potem ga je lanskega 25. oktobra z obvezano roko počakal na parkirišču pri fakulteti. Prosil ga je, da mu iz v bližini parkiranega avta pomaga prenesti gradbeni material – kot je dejal, mu je pomoč obljubil že prijatelj, a ga čaka zaman.
Šibanc je bil moškemu, ki se je predstavil za Jureta, asistenta na ekonomski fakulteti, pripravljen pomagati. Šla sta do avta, ki ga je Vlaović parkiral v zapuščeni garaži na Groharjevi, a ko se je »pomočnik« v nekem trenutku obrnil stran, ga je obtoženi zabodel z nožem z obojestransko nabrušenim rezilom, dolgim 14 centimetrov. Šibanc se je pognal v beg, a Vlaović mu je sledil, dokler poškodovani ni naletel na mimoidočega in ga prosil za pomoč. Napadalec je takrat sedel v avto in odpeljal. Da bi zabrisal sledi, je vozilo peljal v avtopralnico, nato pa ga dal v komisijsko prodajo. Normalno je živel naprej, med drugim komuniciral tudi z nesojeno ljubeznijo, dokler ga 15. novembra niso prijeli. Šibanca je hudo ranil; prerezal mu je medrebrno arterijo, zato je izgubil tri litre krvi in bi umrl, če ga zdravniki ne bi nemudoma operirali.
»Zaporna kazen ni v nikogaršnjem interesu«
Čeprav so se zaradi načrtnosti in zahrbtnosti storilčevega ravnanja v javnosti pojavljala vprašanja, zakaj ga niso obtožili poskusa umora, pač pa le (blažjega) uboja in mu glede na to izrekli tudi dokaj milo kazen, Vlaović očitno misli drugače. »Vse moje življenje kaže, da je kazen neprimerna in nepravična,« je včeraj izjavil storilec, ki so ga zaslišani prijatelji opisovali kot vljudnega in prijaznega človeka, »zlatega dečka«, ki je vse svoje življenje usmeril v pridobivanje šolskega znanja, zdaj pa dela doktorat. Dejal je, da je bil takrat v hudi duševni stiski, a da je lahko vsakomur jasno, da česa takega ne bo več ponovil.
»Jasno je, da nisem kriminalec in da v prihodnje ne bom storil nič kaznivega, niti moralno spornega,« je povedal in dodal, da je miren in pošten, kakršen namerava tudi ostati. »Zaporna kazen ni v mojem interesu, tudi ne v interesu oškodovanca ali javnosti,« je poudaril in opozoril, da bi bilo zanj najprimernejše družbenokoristno delo. »Kazen bi rad odslužil s čim produktivnim in vrednim človeka, kot me vsi poznajo...« je sklenil.
