Najbolj opazna je dopolnitev primarnega programa s filmskim – izbor obsega osem filmov dokumentarnega žanra. Koliko bo ta dopolnitev lahko prispevala k programu festivala, bo sicer mogoče ugotavljati šele ob njegovem izteku, vendar pa ne gre za popolno novost, saj je film, preden se je Ex Ponto pred leti programsko usmeril k uprizoritvenim umetnostim, že bil, čeprav v manjšem obsegu, del festivalskih snovanj.
Začetek z dvojnim tematiziranjem vojne
Z letošnjo tematsko oznako Ex Ponto meri tudi na vzpostavljanje vezi z novimi geografskimi območji. Toda »stare« povezave so še vedno tu, predvsem v obliki (in kot posledica) vpetosti v mednarodno mrežo NETA. Tej programsko pripada tudi otvoritvena predstava, uprizoritev Brechtovega Švejka v drugi svetovni vojni, s katero je festival spet predstavil prijeme Martina Kočovskega, makedonskega režiserja, ki se posebno rad loteva Brechtovih del, saj smo pred tremi leti lahko videli njegovo postavitev Kavkaškega kroga s kredo, leta 2008 pa so bili na programu Bobni v noči. Brechta se je tudi tokrat lotil v sodelovanju z glasbeno skupino Foltin, besedilo, ki navdih za naslovnega junaka seveda črpa pri Haškovem Švejku kot simbolu absurdnosti vojne, pa je postavil z igralci Narodnega Teatra Vojdan Černodrinski iz Prilepa. In teh ni bilo malo; skozi potek predstave in njeno prepletanje igre s koreografskim materialom in glasbenimi vložki je pravzaprav delovalo, kot bi se število še in še množilo. Sicer pa se je k temu vtisu pridružila tudi oblika same uprizoritvene gradnje, v kateri se zdi nenehno dogajanje režiserjeva temeljna skrb. A čeprav njegovo izpeljavo oblikuje izvedbena usklajenost, uprizoritev kot celota s takšnim polnjenjem odrskega dejanja, trpanjem, ki zabriše moč dramske satirične osti, prej zastre razmislek o vojni, h kateri se Brecht vrača z likom Švejka in njegovim humorjem, o zgodovini, ki se ponavlja, o mestu, ki ga imajo znotraj te mali ljudje, o naši vlogi.
Na vojno se je navezala režiserka druge predstave in avtorica njene sonorične kompozicije Hanna Preuss. S Pavano za Antigono, ki jo je nedavno pripravila v ateljeju sonoričnih umetnosti, je namreč oblikovala svoj prispevek k letošnjemu obeleževanju obletnice začetka prve svetovne vojne. Zanj je izbrala lik Antigone kot nosilke etičnega dejanja, h kateremu se seveda spet in spet vračamo. Predstava se tako osredotoči na pomenski obseg drže junakinje, ki se ji posveča, v samo podajanje pa vključi pesnitve Antonelle Bukovaz, ki tudi nastopi kot Antigona. V italijanščini, angleščini in slovenščini je tako zaslišati besede, ki spregovorijo o tavanju in (identitetnem) iskanju, skozi sliko in zvok je zaznati območje jame (video je bil posnet v kavernah pri Novi Gorici), v katere ozračje posežejo žive saksofonske improvizacije, skratka v samem oblikovanju gre za preplet izraznih sredstev. A če so ta raznovrstna, pa se zdi, da predstava manj gradi na njihovem razvoju. Zato morda niti ni tako presenetljiv končni vtis skromne zvočne in širše sonorične izkušnje.
Spopad z dokumentarnim pristopom
Spremljanje predstave Nevidni #2: Fu, ki so jo pod režijskim vodstvom Nede Sokolovske pripravili v bolgarskem Studiu za dokumentalen teatr Vox Populi, pa je bilo posebno nenavadna izkušnja. Ne toliko zaradi svoje zasnove, kolikor zaradi nenehnih tehničnih težav pri izvedbi. Predstava, ki je drugi del serije dokumentarnega gledališkega projekta, skuša namreč doseči večjo avtentičnost s prenašanjem besed, ki jih je ustvarjalcem uspelo posneti ob pogovorih s kitajskimi migranti v Bolgariji in jih v predstavi slišijo prek predvajalnikov ter nato podajajo občinstvu. Motnje so bile tolikšne, da je vmes z opravičilom zanje posegla celo režiserka, ki je s svojo prisotnostjo na robu odra in občasnim prevajanjem prej dajala vtis, kot da se s predstavo šele spoznava. A če postavimo težave na stran, lahko v primeru bolgarskega spopada z dokumentarnim pristopom ugotavljamo, da je veliko preveč teže na tehničnem vidiku, da se ta pravzaprav izkaže kot precej neutemeljena, da pa je raziskovanje kitajske manjšine zelo daleč od poglobljenosti.
