Za več kot tisoč brezposelnih pomočnic vzgojiteljice je zadnji razpis ministrstva za izobraževanje, ki med več kot 200 prostovoljnimi pripravništvi ponuja tudi 47 pripravništev v vrtcih, slaba tolažba. Za pripravništvo, ki je pogoj za strokovni izpit, ta pa za zaposlitev, ne bodo plačane, ga bodo pa vsaj lahko opravile, kar je prava redkost. Kandidatom v vrtcih sicer lahko zagotavljajo prakso. »Pripravništva jim ne omogočamo, ker so vsa delovna mesta zasedena,« pojasnjuje predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Božena Bratuž.
Takšno stanje pa ni posledica krize, temveč neusklajenega dela pristojnih za izobraževanje in za zaposlovanje. Ne eni ne drugi več let niso opazili, da »proizvajajo« mnogo preveč ljudi z enakim poklicem, ki jih ne bi mogli zaposliti niti v primeru, če bi se rodnost v Sloveniji skokovito dvignila.
Po dveh (neusklajenih) poteh
Do poklica pomočnik vzgojitelja je mogoče priti prek rednega srednješolskega izobraževanja in prek pre- ali dokvalifikacij. Kot smo že poročali, je zavod za zaposlovanje med letoma 2008 in 2012 brezposelnim ženskam s srednjo izobrazbo množično ponujal brezplačne prekvalifikacije za pomočnico vzgojitelja v vrtcih. Hkrati pa program predšolska vzgoja letos izvajajo na 11 šolah, samo v 1. letnik je vpisanih 610 dijakov, dve šoli pa ponujata še poklicni tečaj.
Da je izobraževanj za pomočnika vzgojitelja preveč, je Bratuževa pristojne na ministrstvu za izobraževanje opozorila že večkrat. Tisti, ki se redno vpišejo v srednjo šolo, sicer po njenem šolanje najpogosteje nadaljujejo na fakulteti. Večje težave so z nepreglednostjo prekvalifikacij. Pomočnik vzgojitelja lahko postane vsak, ki v svojem poklicu ne dobi zaposlitve, ne glede na to, kolikšne so potrebe vrtcev.
Pristojnosti enih in drugih
Na ministrstvu za izobraževanje so nam pojasnili, da razpisna mesta za določen program predlagajo šole, ministrstvo pa jih pregleda in pri tem upošteva število devetošolcev, ki se bodo naslednje šolsko leto vpisali v srednje šole po posameznih regijah, dosedanje vpisne trende na posameznih šolah in programih, potrebe trga dela, razpoložljiva učna mesta pri delodajalcih, mnenja socialnih partnerjev in tudi proračunske možnosti. Svoje pripombe ministrstvo posreduje nazaj šolam in tudi zbornicam (Gospodarski zbornici Slovenije, Obrtni zbornici Slovenije, Veterinarski zbornici, Zbornici zdravstvene in babiške nege, Trgovinski zbornici in Kmetijsko gozdarski zbornici) in ministrstvom (za zdravje, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter za kmetijstvo in okolje). Čeprav so predlogi enih in drugih običajno v nasprotju, jih na ministrstvu za izobraževanje, pravijo, upoštevajo.
Za drugo pot, ki vodi do tega poklica, prek zavoda za zaposlovanje, pa na ministrstvu za izobraževanje, kot pravijo, niso pristojni. »Področje poklicnih kvalifikacij je v pristojnosti ministrstva za delo.« Na slednjem zatrjujejo, da so »vsa izobraževanja in usposabljanja vezana na potrebe trga dela ter interese, zmožnosti in predhodna znanja posamezne brezposelne osebe«. Potreb po novih delovnih mestih v vrtcih ni več že vse od leta 2010, a na ministrstvu za delo ob tem pravijo: »Na zaposlovanje posameznika po končanem programu vplivajo različne okoliščine. V zadnjem času zlasti omejevanje zaposlovanja v javnem sektorju, kar vpliva na število prostih delovnih mest tudi v vrtcih. Sicer pa dokončni izbor kandidata za zaposlitev izvede delodajalec in ne zavod.«
Mnogi takšnega razmejevanja pristojnosti, ki ljudi obsoja na brezposelnost, ne razumejo. Potrebe po delovnih mestih, morebitne presežke ljudi z določenimi poklici in razpisana izobraževalna mesta redno spremljajo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Na neskladja med obema redno opozarja ministrstvo za izobraževanje. Tako so opozorili na preveč razpisanih mest in vse večjo brezposelnost med frizerji ter vrtnarji in cvetličarji. Kot pravi strokovna sodelavka mag. Janja Meglič, jih je ministrstvo upoštevalo predvsem pri zmanjševanju ponudbe za izobraževanje za te poklice za odrasle. Sicer pa je ogorčena: »Pričakovali bi, da bodo pri strateških odločitvah sodelovali vsi ključni socialni partnerji in ministrstva.« Več besede bi moralo po njenem mnenju imeti gospodarstvo. »Ministrstvo pa bi moralo najti ravnotežje med potrebami gospodarstva, željami otrok in razpoložljivostjo šol.«
Megličeva ob tem priznava, da je napovedovanje potreb po kadrih nehvaležno. A če je že zdaj ljudi z nekim poklicem preveč, se je treba o možnostih izobraževanja odločati razumno, je še prepričana.
