Manja Petelin

Skrbi jih, kako bodo njihove otroke sprejeli vrstniki in vzgojitelji, ali bomo imeli nadzor nad njimi, ali bodo uspešni v šoli, ali bodo zapadli v slabo družbo.

Vedno jim povemo, da se bodo otroci med bivanjem pri nas naučili tistega, kar njihovim vrstnikom, ki ostajajo doma, ni omogočeno. Postali bodo samostojni, znali se bodo postaviti zase, razvijali bodo odgovornost. Največje prednosti bivanja v dijaškem domu v primerjavi z bivanjem pri starših pa se pokažejo tudi kasneje. Medtem ko bodo naši dijaki, ki bodo nadaljevali študij, vse študentske zadeve opravili sami, bodo namesto mnogih, ki ostajajo doma, stvari urejali starši, babice. Ti gredo včasih tako daleč, da pridejo v Ljubljano in jim pospravijo sobo. Tega pri študentih, ki so v srednji šoli bivali v dijaškem domu, ni.

Z vseh koncev Slovenije pa tudi iz Makedonije in Trsta. Obiskujejo več kot 20 različnih šol, večinoma v bližini doma, vendar to ni pravilo. Mnogi se za nas odločijo zaradi ponudbe. Danes vse lahko preverijo na spletu.

Najmočnejši. Največkrat nam novinci, ki jih vsako leto vprašamo, zakaj so izbrali nas, povedo, da poznajo koga, ki biva v tem dijaškem domu. Veliko je tudi staršev, ki so sami živeli tukaj, zdaj pa so nam zaupali svoje otroke. Vendar pa bližina šol tudi ni zanemarljiva. Prostorsko sodimo v največji šolski okoliš v Sloveniji, zato z zasedenostjo nimamo težav. Letos imamo na primer kar 40 novincev več kot lani, čeprav je generacija letošnjih novih srednješolcev številčno manjša od lanske.

Včasih je tudi veljalo, da dijaki v Ljubljano pridejo zato, ker šole, ki so si jo izbrali, ni v njihovi okolici. Danes to ne drži več. Včasih se vpišejo na primer na ekonomsko šolo ali gimnazijo v Ljubljani, čeprav jo imajo še kje bližje. Kakovost šole se jim zdi izjemnega pomena.

Zagovarjamo heterogenost skupin, kar pomeni, da so v eni vzgojni skupini dijaki vseh letnikov, ne le enega. Tako je tudi v življenju in lažje se tako učijo drug od drugega.

Seveda, in če se le da, njihove želje upoštevamo. Običajno poznajo koga iz svojega kraja ali koga, ki bo obiskoval isto šolo kot oni. Če izrazijo željo, da bi bili v sobi skupaj, skušamo to uresničiti. Za življenje v dijaškem domu je namreč najpomembnejše to, da se dijak dobro razume s sostanovalci v svoji sobi, kjer običajno bivajo po trije.

Nesoglasja so del življenja. Na primer eden od dijakov bi se rad učil podnevi, drugi ponoči. Učimo jih in jim pomagamo, kako priti do konsenza. To je šola za življenje. Uspešni in srečni so tisti, ki so vajeni prilagajanja. Prav tako pomemben vpliv na počutje dijakov pa imajo kakovostna prehrana in seveda vzgojitelji. Ti dijakom ne smejo »preveč težiti«, temveč jim pomagati in jih spodbujati.

Pri nas imamo 20 vzgojiteljev, ki so dijakom na voljo od sedmih zjutraj do desetih zvečer. Za dijake so to koordinatorji dejavnosti, mentorji, komunikatorji. Vodijo interesne dejavnosti in reagirajo, ko jih za to prosijo dijaki ali ko sami začutijo, da je njihova pomoč potrebna.

Ne. Pri nas veliko stvari temelji na svobodnih odločitvah, hkrati imamo pa zelo jasna pravila denimo o učnih urah, o večernih izhodih...

Večina dijakov, ki pridejo v dom, pričakuje, da se bodo znebili nadzora staršev in pričakujejo preveč svobode. Nekateri bi želeli biti zunaj do polnoči, celo starši nam sporočajo, da bi s tem soglašali. Po drugi strani nekateri starši otrok ne bi pustili zunaj niti do devetih, ko je dovoljen izhod. Mi imamo enak model za vse, a ga ne gradimo na nadzoru, pač pa na odgovornosti. Ko jo dijaki dokažejo, lahko ostajajo zunaj tudi do 23. ure ali dlje, če imajo status odgovornega dijaka. Tega lahko dobijo, ko so polnoletni, uspešni v šoli. Prislužijo si ga z odgovornim vedenjem in aktivnim sodelovanjem v domskem življenju. V tem primeru se jim ni treba držati ustaljenega režima učnih ur in podobno.

Tisti, povezani z zamudami pri večernih izhodih. Najučinkoviteje se jih lotimo z alternativnimi ukrepi, ki smo jih prvi uvedli v naša pravila. Ko pride do konflikta, na primer običajno opravičilo precej bolj zaleže od ukora.

Vsaka generacija je bolje pripravljena. Pred leti smo imeli navado, da so novince v šolo prvi dan spremili dijaki višjih letnikov. Zdaj te potrebe ni več. Ljubljano raziščejo že pred selitvijo, do praga šole pa jih pripelje sodobna tehnologija.

Mladi bolj potrebujejo psihološko prilagajanje. Nekateri imajo doma svojo sobo, v domu si jo morajo deliti še z dvema vrstnikoma. A jih to ne moti toliko, kolikor so navdušeni nad nenehnim stikom s sovrstniki. Druženje z vrstniki jim je pomembno in pri tem razvijajo svoje socialne veščine. Vozači in tisti, ki so doma, so za to prikrajšani.

Seveda. Internetno povezavo po 23. uri onemogočimo. Izjeme so možne, če gre za recimo nujne šolske obveznosti.

Imamo dva ali tri takšne primere vsako leto. Razlog je najpogosteje šola – dijak ni najbolj prepričan, da je to res prava šola zanj. Če se temu pridruži še domotožje, je želja po selitvi še večja. Zadnja leta, odkar je omogočeno sofinanciranje vožnje, smo beležili več izseljevanja zaradi finančne stiske. Zaradi dvajsetih evrov prihranka so se dijaki raje vozili. Imeli pa smo tudi primere, da so se dijaki, ki so se izselili, da bi družina prihranila, vrnili. Dijaški dom ni poceni, a je več kot prenočišče.

Polna cena je 208 evrov, a ker ob petkih, ko odhajajo domov, dijaki odjavijo prehrano, povprečno plačajo okoli 190 evrov. Sem je vključeno vse – soba, posteljnina, prehrana, pranje, elektrika, ogrevanje, brezplačne inštrukcije, brezplačne interesne dejavnosti. Nasprotno pa so vozači lahko na cesti tudi po tri ure na dan, nimajo urejene prehrane, potikajo se po postajah, zmanjkuje jim časa za učenje...

Res je, vendar je raziskava zavoda za šolstvo, ki to dokazuje, stara že nekaj let. Te trende spremljamo tudi sami s pomočjo šol. Podatki kažejo, da imajo dijaki, ki bivajo v dijaškem domu, na isti šoli tudi do 12 odstotkov boljši učni uspeh od vozačev in tistih, ki obiskujejo šolo v svojem kraju. Starši ugotavljajo, da je to verjetno zato, ker imamo red. Dijaški dom je včasih veljal za prostor stroge discipline v slabšalnem smislu. Danes pa mnoge stroke ugotavljajo, da je to za uspešno vzgojo najbolj pomembno. Pravila morajo biti, mladostnikom pomenijo varnost. Vedo, kaj se od njih pričakuje in kakšne so posledice, če tega ne izpolnijo.

Ti ostajajo ves čas na podobni ravni. Med najpogostejše sodijo zloraba alkohola, kajenje, eksperimentiranje z drogo ter prekrški pri nočnih izhodih. Po drugi strani se nam povečuje število pohval dijakom za njihovo sodelovanje in uspehe, ki jih pri tem dosegajo. Mladina se spreminja. Spreminjamo se tudi mi, bolj smo občutljivi za posamezne težave dijakov, ki jih prej nismo zaznavali ali jih nismo imeli za težave. Bolj so izrazite tudi duševne stiske, vendar menim, da predvsem zato, ker smo zanje bolj občutljivi.

Kadar kriza prizadene družino, je prizadet tudi mladostnik. Takrat je bolje, da je v dijaškem domu, da se stiske »ne lomijo na njem«. Na splošno pa se mladostniki krize ter težav z zaposlitvami zavedajo, a tega ne jemljejo kot šok, kot odrasli, temveč ohranjajo optimizem. Dopustiti jim moramo, da se izrazijo, da so slišani, potem bodo šli uspešno svojo pot naprej. Imajo veliko interesov in pametno razmišljajo. Zaradi vsega tega me prihodnost mladih sploh ne skrbi.