Za gluho skupnost je zelo pomembno, da igram na tako visoki ravni, kot je bilo svetovno prvenstvo leta 2010 v Turčiji. Nekaj časa sploh nisem razmišljal, da sem bil prvi gluhi košarkar na svetu, ki je igral na tako velikem tekmovanju. Danes se zavedam, kaj to pomeni za gluhe športnike. Meni veliko pomeni, da lahko ljudem pokažem, česa smo gluhi ljudje sposobni.
Kaj sporoča vaša zgodba?Prebijam led. Upam, da bo drugim ljudem moja zgodba pokazala, naj ne obupajo, in da bodo srečni, kot sem jaz.
Katere so tiste stvari, ki gluhega športnika najbolj ovirajo?Komunikacija in diskriminacija. Večina ljudi ne verjame, da lahko gluhi uspejo. Ljudje, ki slišijo, težko komunicirajo z nami. Jaz imam srečo, ker sem imel vedno super soigralce, ki so se mi prilagajali in zelo dobro sodelovali z menoj. Soigralci so vedno poskrbeli, da sem se dobro počutil med njimi.
Se niste počutili diskriminiranega?Ne, v košarkarski ekipi nikoli. Košarka je bila moja prva ljubezen. Nikoli pa nisem razmišljal, kako bi lahko uspel. Delal sem le korak za korakom in užival v igri. Počasi sem uvidel, da mi gre, da lahko uspem.
Prej ste omenili diskriminacijo. Kje ste jo čutili, če ne v košarkarski ekipi?V otroštvu sem jo občutil. Drugi ljudje so se do mene obnašali drugače. Jasno je bilo, da sem jaz drugačen od njih. V času pubertete je prišlo do diskriminatornega obnašanja vrstnikov. Ampak moral sem biti toliko močan, da sem jim povedal, naj tega ne počnejo.
Kako je to vplivalo na vas?Postal sem še močnejši. Zaradi tega nisem naredil koraka nazaj, ampak enega naprej.
Kakšna je slovenska družba do drugačnih?Moram priznati, da so ljudje v tujini bolj prijazni, bolj dostopni in prilagodljivi. V Sloveniji ljudje ne vedo, o čem bi se pogovarjali. Precej več težav imajo začeti pogovor z menoj kot ljudje v tujini. Slovenci imamo takšen značaj. Tako pač je. Jaz se borim za svoje življenje.
Slovenci so v tem pogledu bolj sramežljivi?Ne bi rekel. Bolj gre za to, da ne vedo, o čem bi se z menoj pogovarjali. Ne vedo, ali znam govoriti ali ne. Zato vedno jaz vzpostavim prvi stik. Povem jim, da znam govoriti, in potem ni več težav.
Kakšen je položaj gluhih v Sloveniji?Katastrofalen. Gluhi ljudje nimajo dobrih pogojev za življenje. Zelo bi bili veseli, če bi nam država več pomagala, na primer na področju komunikacije s slušnim aparatom, pa s kakšno štipendijo in podobno. Gluhi ljudje v Sloveniji namreč težko dobijo službo. Delodajalci stežka sprejemajo gluhe na delavna mesta. Treba je vzpostaviti takšen sistem, da bodo delodajalci gluhim dali možnost.
Snemajo film o vašem življenju, kajne?Gre za dokumentarni film v okviru Radiotelevizije Slovenija. Predstavil bo mojo osebnost. Ljudje bodo lahko videli, kako gluhi živijo, kakšne težave imam. Če bo šlo vse po sreči, bo film mogoče videti poleti prihodnje leto.
Kaj hočete povedati s tem filmom?Da gluhi znamo živeti. Da smo malo drugačni, vendar da je potrebna komunikacija med ljudmi. Moja želja je, da se moje sporočilo ne širi le po Sloveniji, ampak po vsem svetu.
Vas kaj moti, da vas novinarji več sprašujemo o tem kot o košarki?Tega sem vajen. Sami veste, da vseskozi dobivam vprašanja, kako je živeti z gluhoto, in tako naprej.
Kaj si mislite o nas, ker vas tako pogosto sprašujemo o tem?Vesel sem, da me ljudje sprašujejo, da ponavljam in poudarjam svoje sporočilo.
Pa vas tudi mi diskriminiramo, ker vas ne sprašujemo o košarki, ampak o gluhoti?Ne. Ne počutim se tako. Če bo treba, bom milijonkrat ponavljal svojo zgodbo oziroma svoje sporočilo.
Še eno anekdoto bi preverili: Ste res na Slovanu včasih izklopili slušni aparat, da ne bi slišali trenerja Iva Sunare?Ne, ne. Zaradi Sunare sem nosil slušni aparat, zaradi njega sem tukaj. On je predlagal, naj imam aparat na treningu, da bi lažje komuniciral s soigralci na treningu. Aparat ugasnem le včasih med igro. Na primer, če me med prostim metom moti hrup v dvorani.
V Las Palmasu je bilo veliko slovenskih navijačev. Kaj jim sporočate pred tekmo z Dominikansko republiko v Barceloni?Naj pridejo v čim večjem številu. Obljubim jim, da se bomo borili do konca.
