Trenutno z matičnimi celicami zdravijo okoli štiri bolnike na mesec, kot pravi vodja programa za napredovalo srčno popuščanje prof. dr. Bojan Vrtovec, pa bo to verjetno kmalu postalo ustaljena možnost. Ob mednarodnem forumu o novih načinih zdravljenja srčnega popuščanja v Portorožu, ki bo ta konec tedna, pa ugotavlja, da bo treba pri iskanju podpore za razvoj medicine v Sloveniji verjetno vse bolj ciljati na mednarodni prostor.

Zdravljenje srčnega popuščanja je uspešnejše, če se začne dovolj zgodaj. Kako bolniki in njihovi osebni zdravniki prepoznajo težave?

Glavni simptomi so težko dihanje, otekanje nog in upad telesne zmogljivosti. Bolnike to običajno pripelje k zdravniku. Če se zdravljenje začne hitro, je večinoma uspešno, bolnik jemlje zdravila in nima posebnih težav. Težava z odkrivanjem pa je pri ljudeh, ki imajo visok krvni tlak. Tlak se začne ob srčnem popuščanju namreč nižati, saj se srce slabše krči. Nižji pritisk se zdi dober znak, a če se pojavi pri nekom na stalni terapiji zaradi previsokega tlaka, je smiselno preveriti, za kaj gre.

Umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi pada, a je srčno popuščanje vse pogostejše. Zakaj?

Včasih je bilo zdravljenje osnovnih bolezni, od infarkta do arterijske hipertenzije, relativno slabše. Mnogi bolniki niso živeli tako dolgo, da bi sploh prišlo do razvoja srčnega popuščanja. Na naraščanje vpliva tudi staranje prebivalstva, verjetno pa tudi boljše odkrivanje. Registra bolnikov v Sloveniji sicer nimamo, študije pa kažejo, da se pojavlja pri približno dveh do petih odstotkih ljudi. Med starejšimi od 65 let je bolnikov s srčnim popuščanjem že za desetino.

Zakaj pa včasih zbolijo tudi mladi?

Tudi pri popolnoma zdravih ljudeh, ki so v dobri kondiciji, se lahko to zgodi ob virusnih obolenjih. Pri prehladu ali gripi je malo vneta tudi srčna mišica. Večina ljudi to morda občuti kot manjše zbadanje, a imunski odziv virus običajno povsem nevtralizira. Pri ljudeh, ki imajo šibkejši ali premočen imunski odziv, pa se virus v srcu zadržuje in pride do miokarditisa, posledično pa do srčnega popuščanja. Nekdo, ki je zelo športen, začne na primer opažati, da ima po bolezni slabšo kondicijo. Temu morda ne posveča posebne pozornosti, a če se po kakšnem mesecu kondicija še vedno ne popravi, je prav, da na to opozori svojega zdravnika. Do miokarditisa lahko pride tudi pri mlajših od 30 let.

Kaj povečuje verjetnost srčnega popuščanja?

Poleg že omenjenega miokardnega infarkta, povišanega krvnega pritiska in miokarditisov še bolezni srčnih zaklopk in različne prirojene hibe. Večje tveganje je pri ljudeh, ki imajo že tako dejavnike tveganja za koronarno bolezen. To velja za telesno nekativne, kadilce, ljudi s sladkorno boleznijo... Če te dejavnike dovolj hitro prepoznamo in nanje vplivamo, lahko s tem preprečimo razvoj srčnega popuščanja. Tudi če ga človek že ima, pa ga lahko z ustrezno telesno vadbo v veliki meri stabilizira in prepreči napredovanje. Primerna je aerobna dejavnost, na primer plavanje, hoja...

Koliko je zdravljenje v zadnjih letih napredovalo?

Zdravljenje je iz leta v leto uspešnejše na račun novih metod in novih zdravil. Vse pogostejša je na primer uporaba srčnih spodbujevalnikov, ki srcu pomagajo pri krčenju, uspešno je zdravljenje z matičnimi celicami, še vedno pa okoli petina bolnikov na koncu potrebuje presaditev srca. Tudi ta metoda omogoča dobro življenje, vendarle pa je boljše, če je uspešno že drugo zdravljenje.

Število organov, ki so na voljo za presaditev, je omejeno. Kakšne so alternative?

V Sloveniji imamo sicer največje število presaditev srca na prebivalca v Evropi (lani so srce presadili kar 30 bolnikom, op. p.). To je omogočil dobro organiziran, centraliziran program, kar se je izkazalo za dobro strategijo v majhni državi. Alternativa takšnemu zdravljenju pa so pri napredovalem srčnem popuščanju mehanski podporni sistemi, torej različni tipi črpalk, vsajenih v srce ali zraven njega. Če je srce zelo prizadeto, ga lahko zamenjamo z umetnim. Problem je, da so umetna srca precej velika in niso primerna za vsakogar, saj zahtevajo velik prsni koš. V kratkem pričakujemo uporabo manjših umetnih src, ki bodo primerna tudi za drobnejše ljudi. Razvija se tudi zdravljenje z matičnimi celicami, ki pa pride v poštev, ko srce še ni tako zelo poškodovano in se lahko tkivo še popravi.

Kako matične celice vplivajo na tkivo?

Te celice imajo bistveno večjo regenerativno sposobnost od drugih celic v telesu. Z zdravili bolnikov kostni mozeg spodbudimo, da v kri izloči večje količine matičnih celic. Tam, kamor jih prestavimo, nastanejo nove žile. S tem, ko delujejo protivnetno, popravijo tudi poškodovana mišična vlakna. Po letu 2006, ko smo opravili prvo tovrstno presaditev matičnih celic, je bilo uspešno opravljenih 170 takšnih posegov.

Pri tem sodelujemo z Zavodom za transfuzijsko medicino in tukajšnjimi hematologi, delo pa bi radi s pomočjo mednarodnih projektov še nadgradili. Letos smo se na primer prijavili v EU-projekt raziskav Horizon 2020, pri čemer vodimo konzorcij 12 evropskih centrov, povabili pa so nas še v dva projekta. Izkušenj s takšnim pridobivanjem sredstev je v Sloveniji relativno malo, a brez tega bo težko priti do dodatnega denarja za razvoj.

V ljubljanskem UKC imate precej izkušenj z zdravljenjem bolnikov s srčnim popuščanjem iz tujine, aktualne pa so bile tudi ideje, da bi postali referenčni center za širše območje. Je prihodnost v specializaciji bolnišnic?

Znano je, da so centri po svetu vse bolj specializirani – eden se na primer usmerja v pljučno hipertenzijo, drugi v otroške bolezni... Dobro je, da en center zdravi čim več bolnikov z isto boleznijo, saj s tem pridobi izkušnje. Če vsi centri delajo vse, rezultati ne morejo biti tako dobri. Trenutno k nam prihaja vse več bolnikov iz Bosne, za sodelovanje se zanima Turčija... Dogovarjamo se tudi o zdravljenju ameriških bolnikov v Ljubljani z matičnimi celicami. Prednost UKC Ljubljana je, da smo bili med prvimi, ki so se začeli s tem ukvarjati in imamo zato veliko izkušenj.

Razvoj novih metod zdravljenja so doslej omogočala sredstva za terciar iz zdravstvene blagajne, glede na koalicijsko pogodbo bodoče vlade pa bo to financiral državni proračun. Kakšen bo po vašem vpliv teh sprememb?

Razumem, da mora zdravstvena blagajna zagotoviti denar za osnovna področja, a metod brez zagotovljenega financiranja ne bo mogoče razvijati. Zdravljenje srčnega popuščanja z matičnimi celicami je zelo blizu tega, da postane ustaljeno, a ga za zdaj še vedno omogočajo sredstva za terciar. Glede na to, da imamo v Sloveniji že tako težave z denarjem za zdravstvo, je raziskovalno delo še toliko težje financirati. Verjetno se bo treba zato v prihodnje vse bolj usmerjati v pridobivanje sredstev na mednarodni ravni.

Pred leti ste se izpopolnjevali v Houstonu v ZDA, zibelki zdravljenja srčnega popuščanja z matičnimi celicami. Kasneje so vas v ZDA povabili kot predavatelja. V čem je razlika med tamkajšnjim in tukajšnjim odnosom do znanstvenih dosežkov?

V ZDA jih vidijo skozi trženje posamezne bolnišnice. Tista, ki ima boljši renome, bo imela več pacientov in bo dobila več denarja. Pri nas so lahko takšni programi sicer povsem dobro podprti v mejah zmožnosti, a raziskovalno delo še vedno velja za nekaj vzporednega in rekreativnega. To je do neke mere logično, saj v bolnišnicah, ki imajo že tako dovolj pacientov, ni posebne želje, da bi pritegnile dodatne.

V ZDA se bolnišnice jasno rangirajo glede na dosežke in rezultate, bolniki pa se pred odločitvijo o zdravljenju o tem podrobno pozanimajo. Hkrati je tam močno oglaševanje bolnišnic. V nasprotju s Slovenijo pa mnogi ameriški bolniki nimajo povsem prostih rok pri izbiri, saj vsa zavarovanja ne krijejo zdravljenja v vseh bolnišnicah.

Intervju