Multijezična Evropa je ambiciozen in zlasti na politični ravni čaščen cilj, ki ga s prenovo jezikovnega pouka poleg Slovenije uresničujejo vse naše sosede in pol Evrope. Tako dober cilj je, kot je bila dober cilj bolonjska reforma, ki se je na koncu marsikje grdo sfižila. Na primer: Evropa si je zamislila, da bi s pomočjo bolonjske reforme študij skrajšali – zato da bi mlade, inovativne generacije lahko vstopile v svet dela že leto ali dve prej kot doslej in bi EU tako lažje konkurirala ZDA. Zgodilo se je ravno obrnjeno: pri nas smo študij korenito podaljšali.
S šolskimi reformami je pač križ. Da bi uspele, se morajo spremembe zgoditi na številnih ravneh – strokovni, izvedbeni, v miselnosti. Biti morajo konsenzualne, izpolnjeni morajo biti vsi ključni pogoji zanje. In še se lahko zalomi, saj so sistemi po naravi odporni proti spremembam. Vpeljava obveznega tujega jezika v drugi razred 9-letke in drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta (NIP) v 2. in 3. triletje je zato oreh s hudo trdo lupino. Težko ga bo streti kljub previdni, postopni vpeljavi.
Prvi tuji jezik bodo letos izvajali le na vzorcu zainteresiranih šol. A že čez dve leti naj bi ga imeli na urniku prav vsi drugošolci v državi, tudi na tistih šolah, kjer »novotarije« prezirajo. Enako velja za uvedbo drugega tujega jezika kot NIP v 2. in 3. triletju. (Letos ga morajo šole obvezno ponuditi sedmošolcem, četrtošolci pa ga bodo poslušali le v primeru, če se je zanj med petimi ponujenimi predmeti odločilo dovolj učencev.) Kar se zdi premišljeno na prvi pogled, se lahko kot težka polomija izkaže že na drugi in tretji. Na primer: stroka je že zdavnaj povedala, da se sedem let stari otroci težko učijo tuji jezik klasično, govor je bil zato o 25-minutnih urah. Na zavodu za šolstvo zdaj pravijo, da ni razloga, da ne bi učiteljice predvidenih vsebin porazdelile med druge ure. Ampak zakaj so potem na šolah naredili urnike, po katerih je tuji jezik povsem regularen predmet? Prvi odzivi učiteljic kažejo, da ga natanko tako tudi razumejo.
Prav tako ni dorečeno, kako bodo zgodnji pouk tujega jezika ocenjevali in kaj se obeta otrokom, ki se bodo šele v šoli učili slovensko – da se jim pouk ne spremeni v babilon. Zaman bi iskali tudi oceno, kako bo na otroke učinkoval dodatno »obogateni« predmetnik. Nadalje: šole morajo v tem letu, morda tudi v naslednjem, skrčiti število zaposlenih za en odstotek. In vendar bodo čez dve leti potrebovale dovolj ustrezno izobraženih učiteljev za precej obsežnejši pouk tujih jezikov. Bodo paradokse reševali učiteljski prekerci? Odprtih vprašanj je še veliko, zato ne bi škodilo nekoliko več javne razprave o doslej morda najtišji šolski prenovi.
