Nobenega dvoma ni, da je škotski premier Alex Salmond v zadnjem javnem soočenju pred škotskim referendumom (18. september) vodjo britanskega (vladnega) projekta Bolje je skupaj Alistairja Darlinga stisnil v kot in popravil medel vtis, ki ga je pustil na prvem soočenju. Dobre štiri milijone ljudi je gledalo televizijski dvoboj in kar 71 odstotkov jih je menilo, da je bil Salmond tokrat prepričljivejši, strokovnjaki pa, da je bil ne le bolje pripravljen, ampak tudi agresivnejši. Vprašanje pa je, koliko je to vplivalo na 12 odstotkov še neodločenih volilcev. Zagovornikov neodvisnosti Škotske je še vedno za okrog deset odstotkov manj kot privržencev skupne države, za prepričevanje »nejevernih Tomažev« pa so na voljo samo še dobri trije tedni.
Velika in majhna vprašanja
Eden izmed vzrokov, da se v zadnjih nekaj mesecih ostre kampanje število privržencev samostojnosti ni občutno povečalo, je najbrž mogoče najti v dejstvu, da se je razprava sukala predvsem okrog »velikih« tem, kot so, koliko več denarja od načrpane nafte v Severnem morju bo ostalo Škotski, kaj se bo zgodilo z britanskimi vojaškimi oporišči na Škotskem, ali je možno, da državi ohranita denarno unijo, ali bo EU sprejela Škotsko kot novo članico brez težav in ne glede na britansko nasprotovanje.
Tudi v zadnji javni razpravi pred televizijskimi kamerami pa je ostalo vprašanje, kakšna bo meja med državama, če sploh bo, brez končnega odgovora. Premier Salmond dela račun brez krčmarja in razlaga, da ni potrebna nobena meja, saj je vse še vedno znotraj EU, zato naj bi bil prehod ljudi, blaga in kapitala povsem prost, tako kot doslej v skladu z dogovorom o »skupnem potovalnem območju« še iz leta 1920. London pravi, da Škotska načrtuje liberalnejšo imigrantsko politiko, zato bo morala z nadzorovano mejo zaščititi Veliko Britanijo pred navalom tujcev s škotskega ozemlja.
Razprava se ni dotaknila vprašanj kakovosti javne televizije, kajti doslej je državno subvencioniran izjemno močan BBC prek škotske izpostave Škotom zagotavljal kakovosten informativni spored, kaže pa, da bi BBC novi državi svoje storitve zaračunaval po komercialnih cenah. Ni še jasnega odgovora, ali bodo Britanci, Severni Irci in Valižani, ki bi študirali na Škotskem in so za razliko od škotskih kolegov študij doslej morali plačati (tako kot v Veliki Britaniji), po osamosvojitvi dobili status tujcev, ti pa po pravilih EU imajo pravico do študija v enakih pogojih kot domači študentje. Kakšen naval na škotske univerze bi se lahko zgodil, nihče ne more izračunati.
Viski in zdravstvo
Že leto dni poteka prepir, ali bo škotska neodvisnost prizadela enega najslavnejših škotskih proizvodov – viski. Mnenja so različna, ne samo med Londonom in Glasgowom, ampak tudi med Škoti samimi. Nekateri proizvajalci se bojijo britanskega bojkota škotskega viskija in prehod na irskega, pa tudi negativne reklame te pijače, ki bi jo lahko sprožili Britanci. Drugi samozavestno pravijo, da je škotski viski tako in tako najboljši na svetu, kar vsi vedo, in da ne potrebujejo britanske hvale, da bi ga uspešno prodajali.
Škoti so se doslej bali britanske privatizacije zdravstva, ki je prinesla Britancem nemalo glavobolov in tudi slabšo zdravstveno oskrbo. Privatizacija se je širila po Otoku kot virus gripe, a so se ji Škoti uspešno upirali. Če bodo samostojni, bo nevarnost zanjo manjša, a mnogi niso prepričani, da bo mogoče obdržati sedanjo visoko raven kakovosti javnega zdravstva, za katerega so odvajali več kot drugi v Veliki Britaniji, kljub načrtovanemu večjemu prilivu sredstev od nafte. Škote ne bi motilo, da obdržijo funt, a Britanci so za to silno občutljivi in vprašanje je, ali bo možen dogovor. Vsekakor pa London zahteva, da Škotska odnese s seboj v novo državo tudi del (devet odstotkov) sedanjega nacionalnega dolga, kar bi bilo 72 odstotkov škotskega BNP. Znosno. Toda Škotska tvega, da se bo kot nova država morala na mednarodnem trgu zadolževati dražje kot znotraj Velike Britanije. Do referenduma je malo časa, vprašanj pa še vedno zelo veliko.
