Visoka zmaga Mira Cerarja na julijskih državnozborskih volitvah je odraz stanja duha v naši državi – predvsem nezadovoljstva volilcev z (do)sedanjo politiko in obstoječimi strankami ter želje po novih obrazih. Kar pravzaprav ni nekaj novega: ne nazadnje se je zaradi te težnje in sklicujoč se nanjo v državno politiko pred tremi leti podal tudi Zoran Janković. A je bila situacija tedaj vendarle nekoliko drugačna: pri Jankoviću so v očeh javnosti (poleg alternative Janši) prevladale njegove menedžerske sposobnosti in učinkovitost, zato so bili volilci pripravljeni njegove dvomljive posle tudi spregledati. V zadnjih treh letih se je zavedanje o korupciji kot velikem problemu naše družbe bistveno okrepilo, ugotovitve protikorupcijske komisije so glasno odmevale, ljudem je ob samopašnosti političnih veljakov prekipelo. Ulice so napolnili vzkliki »Gotof si!« A tudi vzkliki: »Vsi so isti!« Zato nekoga, ki bi mu lahko zaupali, med temi »istimi« niso mogli iskati.
Ugledni pravni strokovnjak Miro Cerar, ki svojo podobo v veliki meri gradi prav na sklicevanju na visoke etične standarde in na družbeno moralo, je torej za vstop v politiko izkoristil pravi trenutek. In ga dovršeno izpeljal: stranko je ustanovil dva dni po razpisu volitev, njegovi predvolilni nastopi so bili sicer brez konkretne vsebine – poudarjal je predvsem pomen pravne države, boj proti korupciji in povezovalnost –, a jim je bilo mogoče široko pritrditi, z njimi ni vznemirjal, temveč je vzbujal zaupanje. Zato so se k Cerarju selili tako volilci levice kot desnice.
Nekateri v njem vidijo Drnovška, drugi Pahorja
Mnenja o tem, ali je vstop v politiko snoval dlje časa (pred letom in pol je povabilo, da bi prevzel vodenje vlade, zavrnil) in ga podrobneje načrtoval ali se mu je zgodba sešla predvsem zaradi samih okoliščin, so različna. Kot so različna mnenja o tem, ali je niti njegovega političnega preboja vlekel kdo iz ozadja. Če gre za podrobno načrtovan projekt brez prekaljenih političnih botrov, potem je Cerar nedvomno bistveno boljši strateg, kot se mu v političnih krogih in med analitiki večinoma pripisuje.
Tudi odgovori na vprašanje, koliko prvak zmagovite stranke dejansko vodi pogajanja in ali ima jasno postavljene cilje, ki smo ga postavili nekaterim sodelujočim v koalicijskih dogovarjanjih, niso enotni. Tako je eden od naših sogovornikov ocenil, da ima Cerar – kot je veljalo za Janšo – ob prihodu na pogajanje v enem žepu listek s točno opredeljenim ciljem, v drugem pa listek z izdelano strategijo, kako bo ta cilj dosegel. Drugi sogovornik v Cerarjevem načinu pogajanja vidi posnemanje nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška – žogico poda sogovorniku in čaka, kaj bo ta o določeni temi povedal. Tretji je bodočega mandatarja ocenil kot »samovšečnega in praznega v slogu Boruta Pahorja«. Četrti nam je dejal, da Cerar sogovornika pozorno posluša, včasih ga ta uspe prepričati, včasih bodoči mandatar naredi po svoje...
Tako na primer ni pristal na izsiljevanja DeSUS glede predsednika državnega zbora in je na to mesto (brez možnosti zamenjav) postavil predstavnika svoje stranke. Odločno naj bi se tudi uprl, da bi vodenje infrastrukturnega resorja prepustil Socialnim demokratom, saj je ta stranka preveč vpletena v projekt TEŠ 6. Predlogu SD o ohranitvi skupnega šolskega ministrstva je Cerar sicer prisluhnil, a je hkrati menda sklenil, da bo SMC to ministrsko mesto zadržala v svojih rokah.
Stare zamere nad povezovalnostjo
Kandidat za mandatarja pa je od nekaterih svojih pred- in povolilnih napovedi, na katerih je pomembno gradil svojo politično podobo, že odstopil. Na primer od te, da bo povezovalen oziroma da si bo trudil sestaviti raznobarvno koalicijo. Krivde za to sicer ni mogoče v celoti pripisati Cerarju: ZL je vstop v koalicijo odločno zavrnila, NSi pa postavila tako ostre pogoje, da uskladitev koalicijskega dogovora ni bila mogoča. Si je pa bodoči mandatar obe stranki prizadeval pritegniti v vladne vrste.
Izključitev ZaAB pa vsekakor ni v duhu najavljenega dialoga in povezovalnosti, prav tako bi jo težko ocenili kot politično modro potezo. Z vključitvijo stranke ZaAB bi namreč – glede na njeno zavedanje, da bo v opoziciji povsem obrobna in preslišana – dobila SMC najbolj zvestega in poslušnega koalicijskega partnerja, s katerim bi si bila tudi programsko najbolj sorodna. Poleg tega bi se zmanjšala moč stranke upokojencev, ki bo lahko s svojo nepodporo (če Cerarju ne bo uspelo pridobiti glasov opozicijskih poslancev) zrušila kateri koli vladni projekt. Da je lahko Erjavčeva stranka zelo nepredvidljiv in naporen koalicijski partner, pa se je v preteklosti že pokazalo. Kot tudi, da je njen predsednik eden najbolj pretkanih politikov. Pri sestavljanju koalicije torej Cerarju ni uspelo preseči starih zamer in mu je bila javna podoba pomembnejša od stabilnosti vlade.
SMC spominja na Demos
SMC bo tako oblikovala koalicijo z dvema strankama levega političnega pola, zaradi česar nekateri tudi njo že uvrščajo na levico. A je iz preteklih Cerarjevih izjav mogoče sklepati, da je vsaj pri nekaterih vprašanjih glede človekovih pravic skoraj bliže konservativnim strankam. Na primer pri vprašanju enakopravnosti istospolno usmerjenih. Tako se je v predvolilni kampanji izogibal jasnemu odgovoru na vprašanja, ali naj bi imeli homoseksualni pari pravico posvojiti otroka. Tudi povsem splošno zavezo o zagotavljanju načela enakih možnosti ne glede na raso, spol, starost, vero in spolno prepričanje so uvrstili šele v tretji osnutek koalicijske pogodbe. Prav tako je Cerar v intervjuju pred desetimi leti pokazal razumevanje za nenaklonjenost Slovencev do izbrisanih, »saj so mnogi od izbrisanih špekulirali in bili nenaklonjeni osamosvojitvi. Zaradi takšnih razlogov so zapuščali državo, ko pa so se razmere v drugih delih Jugoslavije poslabšale, so se vrnili.« Po mnenju nekaterih ocenjevalcev torej Cerarju pridih levičarja dajejo predvsem njegove družinske korenine in to, da ga je za nasprotnika razglasil prvak SDS Janez Janša.
Še večja neznanka so drugi vodilni člani zmagovite stranke. Prvak SMC sicer neposredne prakse v politiki doslej ni imel, se je pa vendarle več kot dvajset let gibal na političnem parketu – kot sekretar skupščinske ustavne komisije je sodeloval pri pisanju ustave, bil je svetovalec za ustavna vprašanja v državnem zboru – in tu in tam nastopil z izrecnim političnim stališčem. Večina njegovih strankarskih kolegov stikov s politiko tako rekoč ni imela. Zato že krožijo ocene, da glede neukosti v politiki SMC spominja na Demos takoj po prvih demokratičnih volitvah – zaradi česar ima Cerar v stranki še večjo moč. Njegovo stališče o sprejemu in nesprejemu strank v koalicijske vrste je na primer svet SMC potrdil soglasno, kar bi se v večini strank kaj težko zgodilo.
Za Cerarjev uspeh pri vodenju vlade pa bo nedvomno zelo pomembno prav to, koga si bo izbral za najožje sodelavce. Zmagovalci volitev so namreč vedno – v primeru neizkušenosti pa še toliko bolj – magnet za različne »priskledniške« interese. Cerarjeva predhodnica na Gregorčičevi je imela pri izbiri svojih najožjih sodelavcev zelo nesrečno roko...
