Sedem let po tistem, ko je celjski župan Bojan Šrot v Šabcu oznanil začetek gradnje sejemske hale, ki bi jo financirala CM Celje in družba Celjski sejem, sta od visokoletečih načrtov na zemljišču v tem srbskem mestu ostala le sadovnjak in skoraj 900.000 evrov velika luknja.
Ta je nastala zaradi posojil, ki sta jih propadli gradbinec in Celjski sejem v zadnjih letih nakazala na račun njunega srbskega podjetja Sajam-Fair. Prek slednjega sta nameravala kupiti 100.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče in na njem najpozneje do leta 2012 postaviti sejemski kompleks. Projekt, ki naj bi bil najprej ocenjen na 15 milijonov evrov, je zaradi krize in drugih razlogov splaval po vodi. Danes je srbsko podjetje prazno, njegovi računi so neporavnani, pomemben del dokumentacije pa naj bi izginil. Slovenska partnerja si zdaj od propadle naložbe obetata največ nekaj tisoč evrov.
Namesto hal na zemljišču le višnje in hruške
Zgodba, ki razgalja tudi klopčič povezav med lokalnimi pomembneži iz knežjega mesta, se je začela leta 2007, ko so veljaki iz Celja slavnostno napovedali prihod vlagateljev v Šabac, znano sejemsko mesto. Tamkajšnja občina je podjetju Sajam-Fair v zakup za 99 let oddala zemljišče v novo nastali industrijski coni. Za najem je podjetje plačalo 60.000 evrov, glavnino milijonskega vložka pa vložilo v komunalno ureditev zemljišča: daljnovoda, vodovodne in kanalizacijske mreže, plinovoda, ceste... Za primerjavo: njegova današnja tržna vrednost po eni od cenitev znaša le okrog 400.000 evrov. Vodenje podjetja Sajam-Fair je prevzel Robert Otorepec, član ožjega vodstva Celjskega sejma in zet nekdanjega direktorja CM Celje Marjana Vengusta.
Načrti so kljub zajetnemu finančnemu vložku ostali na papirju. »Na zemljišču uspeva nasad višenj in hrušk, za katerega skrbi okoliški kmet. Prihodek iz naslova najema znaša okoli 1000 evrov na leto,« je današnjo sliko srbskega projekta opisala stečajna upraviteljica CM Celje Milena Sisinger. Nejasna je tudi usoda dokumentacije o projektu, z njo pa tudi sledi za delom plačanega denarja. Upraviteljica tako tudi s pomočjo Andreja Rautnerja, poslovneža z dobrimi zvezami v državah nekdanje Jugoslavije, že več kot leto dni neuspešno išče podatke o transakcijah, povezane s komunalnim opremljanjem zemljišča, prav tako tudi druge finančne tokove.
Ključne dokumente naj bi iz podjetja tik pred stečajem CM Celje ob obisku v Šabcu odnesli Vengust in dva od njegovih najtesnejših sodelavcev, Božo Šola in Dušan Kovačevič. To je Sisingerjevi v dopisu maja lani potrdil tudi Otorepec, ki je zdaj ploščo obrnil. »Vsa dokumentacija je na sedežu podjetja v Šabcu. Julija lani sem upraviteljici predal deset fasciklov kopij celotne dokumentacije,« nam je v petek dejal Otorepec. Drugače je v poročilu, ki ga je objavila nekaj mesecev pozneje, zatrdila Sisingerjeva.
Izginili tudi podatki o transakcijah?
Podatek, da so dokumenti o transakcijah podjetja Sajam-Fair domnevno izginili, je morda pomemben v luči dejstva, da zemljišče še danes sploh ni zazidljivo, čeprav so celjski vlagatelji vanj vložili skoraj 900.000 evrov. Pri tem je še bolj nenavadno, da je še lani občina Šabac po podatkih upraviteljice eno od sosednjih zemljišč, ki je že komunalno opremljeno, potencialnim vlagateljem ponujala skoraj brezplačno. »Sprememba namembnosti zemljišča je v pristojnosti občine. V letu 2007 je bila cena zakupa 0,6 evra na kvadratni meter več kot ugodna,« je dejal Otorepec.
V vsakem primeru je denar, ki ga je plačal Sajam-Fair, skoraj zagotovo nepovratno izgubljen. CM Celje je od leta 2012 v stečaju, rok za gradnjo pa je občina Šabac podaljšala le do konca letošnjega leta. Že januarja bo lahko zakup enostransko prekinila. Tudi zato ni presenečenje, da je poslovni delež po cenitvi, ki jo je naročila Sisingerjeva, vreden nič evrov, 700.000 evrov vredna terjatev CM Celja do podjetja Sajam-Fair pa je naprodaj za 15.000 evrov. Največja upnici CM Celje sta dve državni banki: Abanka, ki je v stečaju prijavila več kot sedem milijonov evrov nezavarovanih terjatev, in Poštna banka Slovenije (5,8 milijona evrov).
Bo podjetje v solasti občine izgubilo 200.000 evrov?
Otoropec pojasnjuje, da je projekt še rešljiv. »Upraviteljici in novemu direktorju podjetja Sajam-Fair smo poslali več pobud in opozoril za zmanjšanje škode zaradi neaktivnosti, vendar nismo dobili nobenega odgovora,« je poudaril. Propad projekta Šabac posledično pomeni, da bo brez svojega vložka ostal tudi Celjski sejem. Gre za dobrih 200.000 evrov, kar je več od lanskega čistega dobička družbe (okrog 173.000 evrov).
Celjski sejem je v četrtinski lasti Mestne občine Celje, ki jo vodi Šrot, med letom a 2003 in 2010 tudi član nadzornega sveta te družbe. V njem danes sedi direktorica občinske uprave Tina Kramer. Na občini so nam pojasnila obljubili za danes. Dobrih dvajset odstotkov Celjskega sejma je v lasti podjetja Utilis Dušana Mohorka, nekdanjega odvetnika Bojana Šrota in nadzornika propadlega Cestnega podjetja Maribor (CPM), ki ga je vodil Janez Škoberne, dober prijatelj družine Šrot. Okrog 18 odstotkov delnic Celjskega sejma obvladuje dolgoletni direktor Franc Pangerl, dobro desetino pa Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.
Z Mestno občino Celje so zelo dobro sodelovali tudi v CM Celju. Od nje je med letoma 2008 in 2012 prejel za 8,2 milijona evrov plačil, med gradbinci pa je bil pri črpanju občinskega denarja uspešnejši le Nivo. Marjan Vengust je bil vrsto let predsednik celjskega nogometnega kluba, Šrotu pa je leta 2009 podelil priznanje za izjemne zasluge pri njegovem delovanju. CM Celje in vodilne menedžerje Celjskega sejma, tudi Otorepca, je več let povezovalo še solastništvo podjetja Sol Navitas, ki se ukvarja s postavljanjem sončnih elektrarn.
