Medtem ko bolniki za zdaj zaman pozivajo k nakupu robota za operacije v ljubljanskem UKC, ki bi mnogim omogočil boljše in hitrejše okrevanje, tudi celjski robot ni dovolj izkoriščen. Ob uvajanju te novosti so imeli v Splošni bolnišnici (SB) Celje v načrtu 400 robotskih operacij raka prostate na leto, a se je zataknilo pri denarju: letos jih bodo opravili 250 ali 50 več kot lani.
Poleg tega se robotska kirurgija iz urologije v Sloveniji še vedno ni razširila na druge dele medicine. To je zelo kratkovidno, opozarja stroka: zaradi krajšega ležanja v bolnišnici, krajših bolniških odsotnosti in manjših posledic so takšne operacije pod črto bolj smotrne, četudi je sam poseg nekoliko dražji od »klasičnih« operacij.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) teoretično sicer plača vse operacije raka prostate, a ne v primeru robotskih operacij, ki so za zdaj na voljo le v Celju.
Stroški robotske operacije so nekoliko višji, pojasnjujejo v bolnišnici, ZZZS pa za eno takšno operacijo prizna dodatnih 2480 evrov – a to velja le za 250 operacij raka prostate, kolikor jih je v programu letos. Če bi bil za to na voljo denar, bi jih radi na leto opravili vsaj 300, pravi direktor bolnišnice Marjan Ferjanc. Poleg tega bi, če bi jim na ZZZS stroške priznali tako kot pri raku prostate, na tak način opravili tudi del abdominalnih operacij (za zdaj so jih z robotom opravili le nekaj).
Hitrejše okrevanje, manj posledic, krajše bolniške...
Z vidika dobrobiti pacientov se je nakup robota za 1,7 milijona evrov izkazal za zelo dobro investicijo, je poudaril Ferjanc. »Okrevanje je hitrejše, zaradi večje natančnosti pa je ohranjenih več tkiv in žil. V primeru raka prostate se s tem zmanjša pogostost težav z inkontinenco, bolje je ohranjena erektilna zmožnost...« je naštel. S hitrejšim okrevanjem se skrajšajo tudi dolgotrajne bolniške, ki jih financira ZZZS, manj je potreb po medicinskotehničnih pripomočkih, ugotavlja Ferjanc, zato bi bilo smiselno z robotom opraviti več operacij kot danes. Da gre razvoj medicine v to smer, po Ferjančevih besedah kaže širjenje robotskih operacij v ZDA, veliko pa jih na tak način opravijo tudi v bližnji okolici Slovenije, na primer v Italiji.
Na pojasnila ZZZS še čakamo, predsednik Društva uroloških bolnikov Franc Hočevar pa opozarja, da bi morali v slovenskem zdravstvu v dobro bodočih bolnikov čim prej ujeti razvoj robotske kirurgije. Da ima ta način številne prednosti, ugotavlja tudi ob primerjavi svoje izkušnje z robotsko operacijo v Celju z izkušnjami bolnikov z »običajno« operacijo. »V bolnišnici sem bil po operaciji le tri dni in takoj sem bil mobilen, pri klasični operaciji pa bolniki govorijo tudi o petkrat ali desetkrat daljšem okrevanju. V tem času so bili izključeni iz običajnega življenja. Seveda to ne velja le za urološke operacije, ampak tudi številne druge, ki jih v Sloveniji še ne opravljajo na robotski način. Slovenska kirurgija je fantastična, a če ni ustrezno tehnološko podprta, se ne bo več ustrezno razvijala.«
Bolniki pričakujejo več operacij v Celju in robota v Ljubljani
ZZZS bi moral celjski bolnišnici zato plačati toliko programa robotskih operacij, kolikor ga bolniki potrebujejo oziroma so ga zmožni opraviti, meni Hočevar. Brez tega ni mogoče trditi, da so operacije raka v celoti plačane. »Na leto je v Sloveniji 1250 bolnikov z rakom prostate. To področje je bilo dolgo podcenjeno, prav robotika pa je eden od načinov za skrajševanje čakalnih dob in večjo učinkovitost. Prijaznejša je tako do pacientov kot do kirurgov.«
Poleg povečanja števila operacij v Celju je nujen tudi čimprejšnji nakup robota za UKC Ljubljana kot osrednjo slovensko bolnišnico, dodaja Hočevar. Ob pobudi bolnikov je svet bolnišnice nedavno sicer sklenil, da je nakup prioriteta, a z opombo, da denarja zanj ni. »Če je nekaj prva prioriteta, je treba zanjo poiskati vire. Če jih ni v enem kosu, je treba razmisliti o drugih oblikah financiranja. V Sloveniji vlagamo v stene in inštalacije bolnišnic namesto v opremo, pri kateri bi lahko strokovnjaki uporabili svoje znanje.«
